2 Comments

Slovo od dojenja

Nimam veliko fotografij, na katerih dojim svoje otroke, a te, ki jih imam, so mi zelo ljube. Dojenje je zame nekaj zelo osebnega in vedno sem se med dojenjem raje umaknila ter teh nekaj trenutkov izkoristila samo za naju in za povezovanje. Seveda pa je prišlo tudi do situacije, ko sem dojila v javnosti in s tem nimam nobenih težav. Kadar se mora, se mora. Dojenčki nas potrebujejo in velikokrat je tako, da se težko prilagodijo našemu urniku (moji otroci niso nikoli imeli posebnega urnika dojenja, vedno so bili dojeni na njihovo pobudo in glede na njihove potrebe). Na misel mi ni padlo, da bi zaradi tega iskala nemogoče prostore, ostajala doma in bila pod stresom. Res pa je, da je to veljalo za čas, ko so bili majhni dojenčki in ne za zadnje mesece, ko je bilo dojenje še samo crkljanje pred spanjem in ponoči. Zadnjih nekaj mesecev sva obroke dojenja postopoma ukinjala. Tik pred vstopom v vrtec sva z dojenjem čez dan prenehala. Na začetku je čudno gledal in nekajkrat malo težje zaspal, a ker ima dudo, ni bilo pretirano težko. Verjamem, da mu je bilo zato lažje vstopiti v vrtec in da je tudi to eden od razlogov, da je pojedel več goste hrane. Dojenje je vedno bolj postajalo "samo" crkljanje in vedela sem, da bova zaključila takoj, ko bom presodila, da dojenja ne potrebuje. Pred kakšnim mesecem dni sem začutila, da mi dojenje postaja prenaporno in da je tudi on že toliko samostojen in velik, da to ni več njegova primarna potreba. Prestala sva že veliko. Vzpostavitev dojenja ni nikoli enostavna. Dojenje je trdo delo in ne jemljem ga kot samoumevnega, a vedno poslušam sebe in otroka, zato nisem dvomila v svojo odločitev. V kolikor se eden izmed naju med dojenjem ni počutil dobro, ni imelo smisla vztrajati. Stroga dieta, na kateri sva bila že kar nekaj časa, me je izčrpala in na dojenje sem želela ohraniti lepe spomine. Zdaj lahko rečem, da sem izbrala pravi trenutek. Čeprav mi je bilo (in mi je še vedno) hudo in odločitev ni bila lahka, je bila prava.

Ponosna sem nase in na skoraj štirinajst mesecev, ko sem vztrajala, kljub temu, da ni bilo enostavno. Že tretjič sem občutila neponovljive občutke in doživela vse čarobne trenutke s svojim otročičkom. Vem, da se mu dala dobro doto za življenje in to mi največ pomeni. Nikoli ne bom pozabila iskrivih oči, ki so me med dojenjem zasanjano opazovale, navihanega nasmeška, ki sem ga izpod prsi videla samo en del, majhnih prstkov, ki so me držali in zadovoljnega obraza po tem, ko je sit in umirjen zaspal. Vsaka prelomnica in vsak nov dan, ko so naši otročki še večji in bolj samostojni so tako grenko-sladki, da besede težko opišejo. Vesela in ponosna se veselim z njimi in ploskam njihovemu napredku, a jih potihoma in s solzami večkrat opazujem in razmišljam o tem, kako bi ustavila čas.

Jakob, nič več nisi moj dojenček. Niti enkrat nisi zajokal, ko ti dojenja nisem ponudila. V bistvu se na dojenje sploh nisi spomnil in si mirno zaspal brez, jaz pa sem ostala s cmokom v grlu, presenečena in nekoliko olajšana. Hvala, da si mi olajšal to obdobje in hvala za vse radosti dojenja, ki sem jih lahko s teboj doživela že tretjič.

Z ljubeznijo, Mama.

2 Comments

8 Comments

FAQ #1: Bloganje.

Že dolgo časa sem razmišljala o tem, da bi pripravila nekaj objav, v katerih bi odgovorila na najpogostejša vprašanja, ki sem jih dobila v zadnjih treh letih (ja, tako dolgo že obstaja moj kotiček na spletu, ravno med poletjem ima rojstni dan). Poletni dnevi so kot nalašč za nekaj pavze in za kakšno bolj sproščeno objavo, zato je danes tukaj prva v vrsti FAQ (frequently asked questions) objav in govori o bloganju in mojem delu. Hvala vsem, ki ste mi posredovali vprašanja in vsem, ki me prebirate. Morda boste danes izvedeli kaj novega o meni, mojem delu in bloganju na splošno.

Kdaj in zakaj si začela z bloganjem? Z bloganjem sem začela tri leta nazaj, o tem pa sem pred tem razmišljala že nekaj let in občasno pisala samo zase. Ključni razlog je bil ta, da sem od nekdaj rada pisala in svoje misli, dogodke iz življenja, občutke in izkušnje veliko lažje izrazila v obliki pisane besede, kot ustno. Želela sem ohraniti spomine zase in za svojo družino, hkrati pa sem želela deliti stvari, za katere se mi je zdelo pomembno, da se delijo in da se o njih govori. Še bolj me je spodbudilo to, da sem bila takrat na porodniškem dopustu, ki se je počasi bližal h koncu, jaz pa sem želela početi nekaj takšnega, pri čemer bi se počutila koristno. Bloganje je takrat postalo moj hobi, kanal preko katerega sproščam svojo ustvarjalnost, komuniciram z drugimi mamicami in tisto nekaj, kar me navdihuje in osrečuje. Po treh letih lahko rečem, da še vedno pišem iz srca, iz lastne želje po pisanju in ustvarjanju ter da se ni dosti spremenilo, kljub razvoju bloganja na slovenski sceni, saj sem že od nekdaj točno vedela, kakšen blog si želim in samo nadaljujem v smeri, ki sem si jo takrat začrtala. Upam, da se vse zapisano čuti tudi ob prebiranju.

Kako sploh začneš pisati svoj blog? Kaj moraš storiti? Za pisanje bloga ne potrebuješ posebnega znanja. Najprej moraš vedeti, o čem bi rad pisal in na kakšen način, preko katerih kanalov boš iskal bralce in z njimi komuniciral, kako pogosto boš objavljal ipd. Svoj blog lahko postaviš na različnih platformah, recimo Wordpress ali Blogger. Tam izbereš željeno temo in ga oblikuješ po svojih željaš, se predstaviš in začneš pisati (če se želiš s tem resno ukvarjati je dobro že na začetku investirati v kvalitetno spletno stran, lastno domeno ipd.). Če pišeš iz srca in iz lastnih izkušenj, ti tem zagotovo ne bo zmanjkalo, bralci pa bodo to začutili in se s tabo z veseljem poistovetili. Iz bloganja nisem nikoli delala nobene posebne znanosti. Sledila sem svojim občutkom, pridno pisala, vse ostalo pa je prišlo samo od sebe. Večkrat razmišljam o tem, da bi lahko kaj naredila drugače, še bolje, morda malo bolj premišljeno, ampak to nisem jaz. Že mora biti tako, kot je.

Koliko časa ti bloganje vzame? Zelo pogosto je zmotno prepričanje o tem, da je biti bloger čisto enostavno, da ni potrebno veliko dela in truda, da ne vzame dosti časa in da gre v bistvu za lahek zaslužek s fotkanjem selfijev ipd. Moram reči, da je večina ljudi presenečenih, ko vidi in sliši, koliko truda se dejansko skriva za vsemi objavami, ki jih blogerji pišemo in potem delimo še na družbenih omrežjih. Trudim se, da napišem vsaj tri objave na teden (in še dva dodatna članka za spletne strani, kjer sem gostujoča blogerka), kar pomeni pet dni "brainstrominga" idej za objave, pripravo materiala, izvedbo (recimo v primeru, da gre za objavo o ustvarjanju, družinskem izletu, dogodku ipd.), fotografiranje, obdelavo fotografij, pisanje, občasno tudi iskanje raznih mnenj, izkušenj, virov ipd. Po vsem tem je potrebno objave še deliti na Facebook-u, Instagramu, jih razposlati po "newsletter-ju", jih primerno označiti, odgovarjati na komentarje, na sporočila in elektronsko pošto in deliti na strani, kjer bi objave lahko komu koristile. Za eno objavo to pomeni zagotovo en delovni dan dela, torej približno osem ur. Resda ni vsaka objava tako obsežna, da ni vedno 20 fotografij in da se da tudi bolj na komot, ampak jaz imam rada daljše objave, veliko fotografij, preverjene informacije in sem dokaj natančna, zato se objavam res posvetim. Včasih pride kakšna ura dela manj, spet drugič več. V zadnjih treh letih sem skoraj vse te objave napisala brezplačno, veliko izdelkov, ki jih v objavah omenjam pa sem izbrala sama in jih omenila zato, ker sem v tem videla koristno informacijo za mamo, ki me prebira in ne zato, ker bi za to bila plačana. Objave, ki so nastale v sodelovanju s podjetji, so večinoma kompenzacijske narave. To, da sem v zadnjih mesecih naredila tudi nekaj plačanih objav, je zame samo potrditev, da delam dobro in da se moj trud obrestuje, izdelke pa bi v večini primerov uporabljala v vsakem primeru, saj sem pri izbiranju podjetij, s katerimi sodelujem, premišljena.

Kdaj najdeš čas za pisanje objav? Objave pišem, ko otroci spijo in občasno čez dan, ko mi ostane kaj časa, preden odhitim v vrtec, če se mi slučajno porodi kakšna ideja med otroško igro ipd. Trenutno je ura 22.10, hihi.

Kaj o bloganju misli tvoja družina? Nič kaj dosti, hihi. Zelo dolgo je za moj blog vedel samo moj mož, saj nisem oseba, ki bi o svojem delu in hobijih razlagala na dolgo in široko. To, da pišem, se mi nikoli ni zdelo nič posebnega, v svojih objavah pa jih ne izpostavljam (govorim o starših, bratu in sestri, babicah in dedkih itd.). Zdaj me podpirajo, občasno kaj preberejo, predvsem pa me imajo radi in mi vedno stojijo ob strani, kar bi bilo enako tudi, če bloga ne bi pisala.

Kako se soočaš z izpostavljenostjo sebe in otrok? Iskreno mislim, da nihče od nas ni pretirano izpostavljen. Sama postavim mejo glede vsebine svojih objav in fotografij, ki jih objavim in dokler je nam tako v redu in se v tem počutimo domače, pa naj bo tako. Ne iščemo pozornosti, skrivamo pa se tudi ne.

Katera blogerka je tvoja vzornica? Katere bloge najraje prebiraš? Posebne vzornice nimam, je pa nekaj blogov, ki jih rada prebiram in ki me navdihujejo. Ker velikokrat nimam časa, da bi prebrala vse, se orientiram po Instagramu, kjer sem na tekočem preko luštnih fotografij, občasno pa potem kliknem tudi na kakšno povezavo. Na tem mojem seznamu so slovenske Mami blogerke (del njih sem tudi sama), ki me navdihujejo in podpirajo, nekaj slovenskih lepotnih in modnih blogerk, ki jih občudujem predvsem zaradi zelo estetsko dovršenih blogov, odličnih profesionalnih fotografij in njihovega povezovanja z različnimi podjetji ter nekaj tujih lifestyle in družinskih blogov.

Na kakšen način sodeluješ s podjetji? S podjetji sem do pred kratkim sodelovala večinoma preko kompenzacij. V zameno za določen izdelek, ki sem ga preizkusila, sem napisala oceno izdelka in ga predstavila svojemu krogu bralcev (če se mi je izdelek zdel dober in tega vreden). Z določenim številom ogledov in dosegom objav, kompenziranje ni več smiselno in zaželjeno. Zakaj? Kot sem že omenila, gre v pisanje naših objav (in v vse, kar sodi zraven) ogromno truda in dela, naše objave pa so napisane realno in iz lastne izkušnje ter dosegajo ogromno število ljudi. S tem, ko raste naša spletna stran in naš doseg, pa rastejo tudi naši stroški in količina vloženega dela, zato res ni smiselno, da pišeš za nekoga, ki tvojega truda ne želi plačati in ti s tem omogočiti, da pokriješ stroške in nadaljuješ s pisanjem (in kupiš kakšen paket plenic, haha). Podjetja s katerimi sodelujem izbiram kritično in vsak teden zavrnem ponudbo ali dve ter se odločim samo za tiste, ki se mi zdijo smiselne in kakovostne ter se že vnaprej dogovorim o tem, da bom v objavi napisala svoje lastno mnenje in izkušnjo v povezavi z izdelkom ali storitvijo. Ni strahu pred tem, da bi vas s svojimi objavami zavajala, zaradi plačila (vse napisano velja za 90% blogerjev; zavrne se veliko nesmiselnih ponudb).

Se da z bloganjem v Sloveniji zaslužiti? Koliko zaslužiš ti? Kot sem napisala zgoraj, se z bloganjem v Sloveniji da zaslužiti (zaslužek je povečini in tudi v mojem primeru, predvsem posreden), a vseh položnic najbrž ne bo plačalo. Veliko je odvisno od tega, kakšen doseg ima tvoj blog, o katerih temah pišeš, koliko si zanimiv za podjetja, koliko ti je to sploh v interesu, koliko časa in truda vložiš v bloganje (pa tudi denarja) itd. Ta pot ni lahka, možnosti za zaslužek pa so različne, zato bi o tem lahko napisala še kaj več, pa scene ne poznam tako dobro in raje ne bom.

Je bloganje tvoja služba? Bloganje ni moja služba, čeprav mi včasih vzame toliko časa, da bi lahko počela samo to, haha. Je pa moja služba neposredno povezana z mojim blogom in včasih res težko ločim, kdaj delam in kdaj imam prosti čas. Zame je to način življenja in dolgo časa sem o tem samo sanjala, zato zdaj z velikim ponosom živim svoje sanje. Delam, blogam in se trudim čim več časa preživeti s svojo družino ter jih v vse to vključiti.

Kaj je tvoja služba in kaj sploh počneš? Zaposlena sem kot vodja marketinga na podjetju, ki sva ga dve leti nazaj ustanovila skupaj z možem. Prodajava tiskovine za nosečnice, mame in otroke (trenutno so to Nosečkin dnevnik, Dojenčkov dnevnik, Malčkov dnevnik in Spominske kartice). Na podjetju skrbim za komunikacijo s strankami, poslovnimi partnerji in mediji, upravljam družbena omrežja, urejam marketinške zadeve, sprejemam in obdelujem naročila itd. V ozadju je ogromno nekega dela in truda, načrtovanja vsebin za dnevnike in rokovnike, pisanja in pripravljanja materialov in še in še, tako da se včasih počutim, kot deklica za vse, in čisto vse počnem z največjim veseljem. Tudi kuham kavo, haha.

Kako dolgo nameravaš vztrajati z bloganjem in pisati? Dokler bom pisala z veseljem, bom zagotovo nadaljevala. Sem oseba, ki mora ves čas nekaj migati in početi in nima smisla, da bi se omejevala. Takšna sem in vem, da bo vedno nekaj, o čem bom lahko pisala.

Kje najdeš motivacijo in navdih? Motivacijo in navdih najdem v vsakodnevnem življenju, v naših skupnih družinskih trenutkih in dogodivščinah, med pogovori s prijateljicami, ob opazovanju otrok, med prebiranjem knjig ipd. Redko se zgodi, da mi zmanjka idej za pisanje. Največkrat je preveč idej in premalo časa.

Po čem se razlikuješ od drugih blogerk? Težko se je označiti z nekimi etiketami. Morda imam nekoliko bolj umirjen način pisanja, nimam odmevnih naslovov, ne znam pretiravati in vedno iščem teme, ki so za bralce koristne iz vsaj enega vidika.

Z ljubeznijo, Mama.


Foto: NLP Studio.

8 Comments

Comment

Trenutno beremo: Poletno branje

V zadnjem času nas je očaralo kar nekaj knjig. Danes jih bom nekaj od teh na kratko predstavila in upam, da vam bodo predlogi koristili za poletno branje.

1. Polž na potepu na kitovem repu, avtorice Julie Domaldson. Gre za avtorico, ki je v sodelovanju z ilustratorjem Axelom Shefflerjem, ustvarila tudi Zverjasca, Zverjaščka in Bi se gnetli na tej metli. Gre za zgodbo o pogumnem polžu, v slovenščino pa jo je prepesnil Milan Dekleva. Odlična slikanica!

2. Kokoška, ki je želela videti morje, avtorja Christiana Jolibaisa. To je trenutno Zarina najljubša zgodbica, kar sploh ni čudno, saj govori o posebni in samosvoji kokoški. Kokoška Karmelita je želela videti morje in svet ter ne zgolj nesti jajc, zato se je odpravila na pot.

3. Kako sta Bibi in Gusti porahljala prepir, avtorice Ide Mlakar. O Bibi in Gustiju obstaja več različnih slikanic in celotna zbirka mi je zelo všeč. Ilustrirala jih je moja (trenutno) najljubša ilustratorka Kristina Krhin.  Omenjena slikanica govori o prijateljstvu in konstruktivnem reševanju prepirov in je zelo poučna. Mi smo si jo izposodili, zaradi vedno bolj priljubljenih bratsko-sestrskh prepirov, hihi.

4. Gregor in dinozavri. Avtorja sta Ian Whybrow in Adrian Reynolds. Gre za zbirko knjig in trenutno beremo šele drugo knjigo iz zbirke, tako da se že veselimo vseh naslednjih. Nad njimi je najbolj navdušen Aljaž, ki obožuje dinozavre in vse, kar je z njimi povezano. Zgodbe govorijo o različnih doživetjih Gregorja in dinozavrov, ki jih je nekega dne našel na podstrešju svoje babice. Zabavno in sproščeno branje, pa tudi kaj poučnega se najde vmes.

Upam, da so vam naši predlogi koristili. Poznate omenjene knjige? So vam všeč?

Z ljubeznijo, Mama.

 

Comment

Comment

Art kamp 2017

Ste se letos udeležili Art kamp-a v Mariboru, ki je potekal v okviru Festivala Lent? Mi smo ga večino zamudili, zaradi dopusta, a se zadnji dan le sprehodili med stojnicami, poigrali na otroških igralih, spili kavo in pogledali predstavo o Mačku Muriju. Bilo je zabavno, a je minilo prehitro. Tokrat smo bili dopoldan, po kosilu pa smo se počasi odpravili proti domu in se bomo v mariborski mestni park vrnili še kak drugi vikend.

Aljažu in Zari so bile zelo všeč  stereognostične škatle, kamor porineš roko, se dotikaš predmetov in ugotavljaš, kaj je v njih. Večino sta ugotovila. Noter so se skrivale vejice iglavcev, storži, kamenje ipd. Zanimiva senzorična izkušnja.

Ponavadi jih je zelo težko vse tri skupaj uloviti na fotografijo, zato sem bila zelo vesela, ko sta se Zara in Aljaž usedla na sprednji del vozička. To je bilo v trenutku, ko sta se nam pridružila moja prijateljica in njen sinek in sta prišla pozdraviti. Skupaj smo se odpravili na kavo in se posladkali (hvala Tjaša!).

Nekaj trenutkov kasneje so se že igrali s kamenčki, bosi in umazani, a za nas je to najlepši del poletja in tega jim zagotovo ne bom preprečevala. Bilo je lepo, na koncu pa smo se odpravili še na sprehod in kosilo.

Če imajo v restavraciji pobarvanke in barvice, jih imamo tako rajši, hihi.

Bil je lep poletni dan in, ja, tudi sladoled smo si privoščili.

Z ljubeznijo, Mama.


Vsi trije so oblečeni v oblačila iz spletne trgovine Next, le Jakob je imel na začetku oblečene hlače River Island. Aljaž in Zara imata obute sandale Teva. Moja obleka je iz Asosa, nahrbtnik je Accesorize in čevlji Birkenstock, model Arizona. Otroški voziček je Stokke Trailz. Priponka za dudo je Bear&Daisy, dudica pa je Hevea.

Comment

4 Comments

Petletnik

Zelo dobro se spominjam trenutka, ko sem bila z Aljažem pred leti na otroškem igrišču in slučajno opazovala druge otroke. Aljaž je bil takrat star leto in pol, skoraj dve, ostali otroci pa so bili starejši. Stari so bili kakšna štiri, pet ali šest let. Čudila sem se temu, kako je Aljaž ubogal in kako je bil vljuden in prijazen. Starejši otroci so kričali, brezglavo tekali okoli, odgovarjali staršem, preslišali navodila in, tako čisto po domače rečeno, bili "poredni". Ni mi bilo jasno, zakaj je med njim in starejšimi otroki takšna razlika. No, zdaj razumem in mi je vse kristalno jasno, hihi. Niso nujno krivi slaba vzgoja, preohlapno postavljene meje in premalo pozornosti. Z vsem tem sem se vedno trudila (in se trudim še naprej) pa imam doma še vseeno uporniškega, (pre)glasnega in zadirčnega petletnika (ena mamica se je odlično izrazila, ko je rekla, da se obnašajo, kot da bi pojedli vso pamet tega sveta). Po prebiranju razne literature in pogovoru z mamicami, sem ugotovila, da gre za še eno obdobje, ki ga otroci morajo dati skozi. Razumem ta obdobja in to, da se iz vsakega takega obdobja, otrok ogromno nauči in je nato še bolj socializiran in lepše vzgojen (če smo uspešni pri svojem poslanstvu in vztrajamo s svojimi mejami še naprej), a sem jih počasi že sita. Najprej obdobje osamosvajanja po prvem rojstnem dnevu, potem obdobje "the terrible twos" in "horrible threes" in potem že misliš, da se je situacija umirila, pa pride obdobje pred šolo, ko se že malo preveč zavedajo samih sebe. Sicer nisem zasledila posebnega angl. izraza za obdobje v katerem je Aljaž, ampak zlahka bi ga poimenovala kot "unbelievable fives". Včasih se obnaša res neverjetno. Če si to obdobje težko predstavljate, ker je vaš otrok še manjši (ali pa je tako miren, da nobenega od obdobij še niste in ne boste doživeli), si preberite spodnjo primerjavo enoletnika in petletnika in takoj vam bo jasno, zakaj se gre. Gre za vsakodnevne izzive, s katerimi se trenutno srečujemo (na tri različne načine, tukaj manjka naša trmasta triletnica).

Situacija 1: Čas je za pospravljanje igrač.

Aljaž: Užaljeno in razburjeno: "Ne, ne bom! Nočem! Ti boš pospravila!" Vda se čez nekaj minut, ko vidi, da ne bom popustila, a še vedno sopiha in se pritožuje.

Jakob: Priplazi se do škatle z igračami, jih počasi zlaga noter in potem spet ven in potem spet noter, dokler ga ne ustavim in pohvalim za dobro delo.

Situacija 2: Za večerjo je kremna juha iz bučk in kos črnega kruha.

Aljaž: "Kaaaaaaaj? Mami jaz ne jem bučk! Daj mi beli kruh. Belega bom jedel, tega pa ne bom. Če narediš palačinke, bom poskusil, če ne, pa ne." Vztrajno poskuša naprej: "Mami naredi palačinke, no!" "Sem ti rekel, da jih naredi!" Po pol ure se vda in poje pol juhe ter kruh.

Jakob: Poje dva krožnika in svoj kos kruha in zraven mljaska :"Njam njam!".

Situacija 3: Naročim: "Prosim, prinesi mi skledo iz omare!".

Aljaž: "Ne bom!" Nadaljuje: "Ne vem kje je in je ne bom iskal!" Jaz: "Aljaž, tako se ne obnaša, prinesi mi skledo!". Aljaž ponavlja kot papiga in se afnari: "Aljaž, tako se ne obnaša! Bljaaaa!".

Jakob: Odpre omaro in mi prinese VSE sklede.

Situacija 4: Otroci skačejo po kavču in jaz jih opozorim, da naj prenehajo. Resno in jezno grem proti kavču.

Aljaž: Začne se glasno smejati in mi pobegne.

Jakob: Se mi smeji in z glavo kima ne-ne ter ubogljivo spleza s kavča (veščina, ki jo je usvojil pred parimi tedni).

Saj me razumete, ne? So dnevi, ko se resno sprašujem, kaj delam narobe, in dnevi, ko preizkušam vse možne taktike, da bi se temu obnašanju izognili. Zdaj, okoli polne lune, je zelo naporno. Ker nam je uspelo prebroditi že vsako "zanimivo" razvojno obdobje, bomo zagotovo tudi to, ampak ne bo pa enostavno. In vsak enoletnik zraste v petletnika (in pred tem še v dveletnika in triletnika...), tako da bo še dolgo zanimivo. Upam, da bo moja naslednja objava o pet in šestletnikih že v povezavi z nasveti za lažje preživetje tega obdobja in da bom natuhtala kaj pametnega. Zara je še vedno v obdobju svojeglavosti in v vsaki zgoraj navedeni situaciji, bi ona zagotovo odvrnila "Ne morem!" in zajokala. Ni smešno, ampak je, haha.

Dragi moj Aljaž, ne glede na tvoja obdobja in težki karakter, te imam neskončno rada. Hvala, ker si in ker me boš ponovno naučil nekaj novega.

Z ljubeznijo, Mama.

Foto: NLP Studio.

4 Comments

Comment

Poletna oblek'ca in najbolj udobna poletna obutev!

Na dopustu se ravno ne obremenjujem s tem, kako sem oblečena, a sem vseeno rada urejena. Moram reči, da imam takrat manj časa, kot ponavadi, da se uredim, zato nisem nikoli naličena in imam ves čas spete lase (no, to jih imam vedno, ampak ok, haha). Na sebi imam ponavadi udobna oblačila in obutev, ki mi omogočajo veliko gibanja. Najraje nosim obleke različnih dolžin. Zadnji dve poletji mi je najljubši "off shoulder" trend, zato bi tokrat izpostavila poletno obleko "brez ramen", ki sem jo kupila pred meseci in jo imam trenutno najraje (zraven podobne oblek'ce iz Zare, v denim videzu, ki sem jo kupila lani). Je modra z belimi črtami in ima na volančkih nekaj "native" vzorcev, ki jih že od nekdaj obožujem. Je zelo udobna. Zaradi širšega kroja skrije pomanjkljivosti, ni prekratka in jo lahko oblečemo ob različnih priložnostih. Tokrat sem jo imela oblečeno na sprehod po kampu, na večerjo v restavracijo in nato še na otroška igrala.

Zraven sem kombinirala trenutno najbolj udobno in praktično obutev zase, ki sem jo odkrila letos. Gre za natikače Moses, ki so me najprej prepričali s svojimi barvami (najprej sem jih kupila v barvi Virgin, potem pa sem si izbrala še črne, ki so se znašle v tokratni objavi). So udobni, mehki, dišijo, noga se v njih ne poti pretirano, ne drsijo in se lahko zmočijo. Ravno to, da se lahko zmočijo in da jih lahko umijem pod tekočo vodo je lastnost, ki sem jo iskala. Za v Terme in za na morje sem nujno potrebovala nekaj lepega, a praktičnega in neobčutljivega. Ko imaš otroke v bistvu nikoli ne veš, kdaj boš naletel na situacijo, ko se boš zmočil in umazal. Navsezadnje je poletje in prav je tako. Ker japonk ne nosim in so moji natikači in sandali ponavadi usnjeni, sem morala vedno paziti, da jih pravi čas sezujem. No, letos je bilo bolj "na komot". Da sta lahko tudi otroka v stilu in jima je udobno ter se lahko brez skrbi igrata s čevlji ob vodi (tudi v vodi, če je potrebno) sem za njiju spet izbrala sandale Teva. Tevice nas vsako leto prepričajo s svojo uporabnostjo in dizajnom (A niso kjut?). Otroka jih nosita praktično ves čas in vedno jima je udobno. Zjutraj smo z Moses natikači in Teva sandali šli na plažo, popoldan in zvečer pa na sprehod.

Joj, ko se nama je na tem vrtiljaku pridružil Aljaž, ni bilo čisto nič zabavno. Na fotografiji se ne vidi, ampak vrti tako močno, da ni čisto nič prijetno in zelo dolgo sem ga morala prositi, da ustavi, da grem lahko dol. Ah, fantki.

Obleka: Asos. Čevlji: Moses.

Ta večer je bil, od vseh naših morskih večerov, moj najljubši.

Z ljubeznijo, Mama.


Današnja objava je nastala v sodelovanju s spletno trgovino Moses. Najdete jih tudi na Facebook-u TUKAJ, pri nakupu pa lahko vnovčite kodo "kulnina" za 15% popust na nakup natikačev. Že drugo leto zaporedoma se za sodelovanje zahvaljujem tudi Teva.si. Pokukate lahko tudi k njim na Facebook stran Logos Trend, ki je uvoznik obutve Teva in Ugg za Slovenijo, na Instagramu pa jih najdete pod @tevaslovenija. Tam boste zagotovo našli vse novosti in akcije v povezavi z njihovo ponudbo.

*Mnenje in razmišljanje o izdelkih je izključno moje in iskreno ter izraža mojo osebno izkušnjo z njimi.

Mimogrede, Zarina obleka in Aljaževe kratke hlače so iz Nexta, Aljaževa majica pa je iz Evitas shop. Tudi Jakobov pajac je iz spletne trgovine Next, priponka za dudo je Bear&Daisy, otroški voziček pa je Stokke Trailz.

Comment

2 Comments

Nazaj iz morja (Otok Pag)

Vrnili smo se iz prvega dopusta letos in še vedno smo polni vtisov in lepih spominov. Te dni smo preživeli (večinoma) odklopljeni od sveta in drug z drugim ter izkoristili vsako minuto za igro z vodo, na plaži, v morju in tudi na dvorišču hiške. S seboj nismo vzeli veliko igrač, samo nekaj tistih za v vodo in v pesek (in nekaj knjig za večerno branje ter Črnega Petra) in moram reči, da je bilo čisto ok, da jim je na čase postalo malo dolgčas in da so pri igri uporabili naravne materiale in svojo domišljijo. Aljaž in Zara sta že toliko velika, da si hitro najdeta kaj za početi, pa čeprav je to večinoma tekanje sem in tja in nekaj njunih internih iger, ki jih ostali težko razumemo ter se velikokrat končajo s prepirom, hihi. V trenutki, ko sta se (oz. so se) otroka povezovala med seboj, sva midva izkoristila čas zase in se tudi nekoliko odklopila ter prenehala ves čas razmišljati o tem kaj moramo in kdaj. Točno to je, po moje, smisel dopusta in tokrat smo ga doživeli v vsem svojem bistvu. Bilo je lepo.

Jakobu je bilo v bazenčku veliko bolj všeč, kot v morju. Najbrž se je počutil bolj varno, pa tudi kamenčki ga v njem niso pikali (dokler si jih ni prinesel v bazen). Zara in Aljaž se v bazenu nista toliko zadrževala, a v trenutkih, ko sta se mu pridružila, sem bila čisto navdušena nad prizorom. Moji trije otroci se igrajo skupaj! Iz dneva v dan je teh prizorov več in jaz ne bi mogla biti srečnejša in bolj ponosna. Moram reči, da so enoletniki zakon. Tako majhni in srčkani, a hkrati tako sposobni in inteligentni.

Poletja brez začasnih tatto-jev in lubenice ni. Čeprav sem proti vsem tem tatto-jem, so mi ti iz H&Ma zelo simpatični (prvi Tatto-ji, ki jih otroka nista dobila v vrtcu, ampak sem jih kupila jaz!).

Plaža nam je bila zelo všeč. Otroci so se s kamenčki radi igrali, zalivčki so simpatični in lahko dostopni, globje v vodi pa so veliki kamni in skale (in tudi ježki).

pag18.jpg

V Mommy bag, o kateri sem pisala tik pred dopustom (objava TUKAJ), sem zlahka dobila pleničke, brisače, sončne kreme, robčke, malico, klobučke in šilt kape, pijačo in še in še. Preverjeno najbolj prostorna torba za mamice in za na plažo, ki mi je prišla zelo prav. Luštna poletna odejica iz bambusa z modrimi ananasi je iz spletne trgovine Gozdna vila in mi je všeč, ker je res lahka. Uporabila sem jo lahko, kot podlago za ležanje/sedenje/igro, za pokrivanje pri počitku, v vozičku in celo ogrnjeno okoli pasu, preko kopalk (ja, zame, haha).

Spodnji dve fotografiji sta posneti v Novalji, kamor smo se eno dopoldne odpravili na sprehod in sladoled.

Aljaž je že od nekdaj ves čas v gibanju in tudi Zara mu rada sledi, a do vožnje s poganjalčkom ni imela nikoli posebnega veselja. Na letošnjem dopustu se je prvič zgodilo, da je na poganjalčku uživala in da ga ni že po nekaj metrih postavila v kot. Juhuuuu, to sem čakala.

"V Mini disku se pleše? Ne ne, midva bova samo stala in čudno gledala!" :D

Skupaj. V dobrem in slabem.

En dan smo preživeli v Zadru, kamor gremo vsako leto. Za nas je resnično eno najlepših mest na Hrvaškem in tam nam je vedno lepo. Jakob je želel sodelovati pri čisto vsem, kar sta počela bratec in sestrica, čeprav to ni bilo možno. Mu pa gre v bistvu zelo dobro. Občudujem njegov zagon in energijo. Sem že povedala, da so enoletniki zakon?!

Še vedno mi v ušesih odzvanja njihov smeh in upam, da dogodivščine kmalu ponovimo.

Z ljubeznijo, Mama.

2 Comments

Comment

Izpadanje las po porodu

Izpadanje las po porodu je težava, s katero se srečujemo vse mamice (res še nisem slišala za mamico, ki ji lasje kakšne štiri mesece po porodu ne bi v šopih izpadali). Ta težava sicer ni boleča in usodna, ampak je pa zelo neprijetna in po vsakem porodu sem iskala rešitve za njo, saj sem (predvsem na sprednjem delu lasišča) izgubila ogromno las. Razlog bi naj tičal v tem, da lasje med nosečnostjo izpadajo občutno manj, za kar je krivo hormonsko stanje, zato se po porodu ravnovesje na novo vzpostavlja.

Ker imam že na splošno manj las in so moje lase zelo tanki, sem bila glede tega vedno nekoliko nesamozavesta. Lasje sicer prenehajo izpadati in čez čas zrastejo novi laski, ampak ta proces traja in jaz sem se odločila, da ga vzpodbudim z jemanjem prehranskih dodatkov (jemala sem Sweetbearhair; o tem sem že pisala) in nego las z Vichy Dercos Aminexil Clinical 5. Gre za tretma proti izpadanju las, ki ga nanašamo na lase s pomočjo aplikatorja, ki masira lasišče in izpadanje je zaustavljeno v šestih tednih (včasih so za izpadanje kriv tudi drugi hormonski vzroki, stres, menjava letnega časa ipd.). Za Vichy Dercos Aminexil Clinical 5 sem se odločila, ker zmanjšuje mikro-neravnovesje lasišča in krepi njegovo odpornost, zagotavlja optimalno toleranco, je hipoalergeno in preizkušeno na občutljivem lasišču (kar moje lasišče je). Za mano je vseh šest tednov preizkušanja, hkrati pa sem uporabljala še poživljajoč šampon proti izpadanju las Vichy Dercos.

Moram reči, da sem že po nekaj tednih opazila manjše izpadanje in da so moji lasje postali močnejši, prav tako pa mi že ves čas nege proti izpadanju las rastejo novi in novi majhni laski, ki uspešno zakrivajo področja, kjer sem bila že skoraj plešasta. Tudi moja frizerka je opazila spremembo in s poživljajočim šamponom bom zagotovo še nadaljevala. Primerjala sem svoje trenutno stanje las s starimi slikami (tudi s tistimi pred/med prvo nosečnostjo) in moram reči, da imam občutek, da so moji lasje zdaj še gostejši in močnejši. Novi lasje so že zapolnili praznino med lasmi, izpadanje pa se je občutno zmanjšalo. Uporaba tretmaja je preprosta in ne zahteva veliko časa, prav tako pa tudi ne posebnih spretnosti. V paketku je 21 malih stekleničk in aplikator, ki ga namestimo na stekleničko. Tekočino s cik cak potezami nanašamo na lasišče, pomasiramo še z rokami, in ne spiramo. Aplikator po uporabi speremo in ga naslednjič ponovno uporabimo. Poživljajoči šampon uporabljam pri vsakem pranju las in je namenjen pogosti uporabi.

5 poživljajočih šamponov Vichy Dercos bom podelila tudi med svoje bralke. Če želiš sodelovati v nagradni igri, potem sledi moji Facebook strani Z ljubeznijo, Mama. Čez kakšen teden objavim več podrobnosti in navodila za sodelovanje. Sigurno bi vsaki mamici prišel prav in zelo ga priporočam. ;)

Z ljubeznijo, Mama.

Comment

Comment

Nasveti za poletno osvežitev

V dneh, ko so temperature že čisto poletne in se odpravljamo na prvi letošnji oddih ob morju, se veliko ukvarjamo s tem, kako se osvežiti in otrokom olajšati vroče dni. Med poletjem vedno pojemo veliko sadja in zelenjave (Aljaž in Zara imata določeno zelenjavo zelo rada, določene pa sploh ne jesta, ampak načeloma sta kar dobra jedca), smo oblečeni v lahkotna oblačila in imamo vodo vedno na dosegu roke. Največ težav imamo s pitje tekočine, ker med igro večkrat pozabita na to, da sta žejna in bi kasneje, zvečer in ponoči, želela nadoknaditi. Zdaj že vem, na kakšen način ju pripravim k temu, da se usedeta, umirita in popijeta dovolj tekočine ter se osvežita. Nekaj poletnih nasvetov za osvežitev bom zapisala v današnji objavi (tudi to, kaj deluje, da z veseljem pojesta vsaj nekaj zelenjave), predvsem pa ne pozabite, da se moramo v najhujši vročini izogibati soncu in se zdrževati v senci ter imeti na glavi pokrivalo.

Nasveti za poletno osvežitev za otroke:

  • Veliko svežega sadja in zelenjave. Sezonsko sadje, kot so jagode, borovnice, marelice, slive, breskve in lubenice (Mmmm, predvsem lubenice!), je odlično za osvežitev in poskrbi za vnos vitaminov, mineralov in vode v otrokovo/naše telo. Od zelenjave imata oba otroka zelo rada solato, Aljaž obožuje paradižnik, Zara pa papriko. V juhah in raznih omakah pride v poštev tudi ostala zelenjava, a ne vedno. Najraje jesta takrat, ko sama sodelujeta pri sajenju, zalivanju in pobiranju na vrtu, pri umivanju in pripravi doma ter takrat, ko imata občutek izbire, torej, ko ju vprašam ali bi raje kumare ali paradižnik ipd. Če otroci določenega sadja in/ali zelenjave ne marajo, lahko vedno poskusite s smutiji, domačimi vodami z okusi, raznimi kompoti, kašami in čežanami ipd.
  • Tekočina. Pri nas doma pijemo vodo in jo tudi vedno vzamemo s seboj, ko se odpravimo na sprehod, v park, na izlet idr. Kadar vem, da bosta potrebovala veliko tekočine in da ju bom težko prepričala v to, da spijeta ogromno vode (ne vem zakaj kar naprej pozabljata na dejstvo, da sta žejna), jima ponudim kokosovo vodo, ki deluje kot izotonik, ki nadomesti tekočino in minerale, ki jih telo izgubi med fizično aktivnostjo. Pitje kokosove vode prinaša še en kup koristi in je nekaj najboljšega, kar jim lahko ponudite v tej vročini (in tudi ob driski, bruhanju).
  • Sladoled. Moram priznati, da si poletja brez sladoleda ne znamo predstavljati. Že od Aljaževega prvega poletja naprej, ga pripravljam doma, iz domačega in tropskega sadja. Včasih sadju dodam še kakšen jogurt ali smetano in otroka sta sladoledne lučke vedno z veseljem polizala (sadje, tekočino ali mlečne izdelke zmiksam in druge sestavine zmiksam ter napolnim modelčke za sladoledne lučke). Letos sem kupila še vrečke za sladoled ledenke. Sladoled si brez slabe vesti privoščimo tudi drugje (ponudba kakovostnega naravnega sladoleda in tudi takšnega brez mleka, zame in za Jakoba, je vsako leto boljša).
  • Ker nam med poletjem odgovarja osvežilna, hladnejša hrana si večkrat za malico pripravimo jogurt s sadjem ali pa kar sadno skutico Zott Milk Tiger. Otroka sta bila navdušena nad Milk Tiger pudingom, zdaj pa jima večkrat ponudim tudi skuto. Izbirata lahko med okusoma jagoda-banana in jagoda-vanilja in oba sta jima zelo všeč. Porcija je majhna in zraven lahko pri malici ponudimo še kakšen prepečenec, sadje, štručko ipd.. Izdelek ne vsebuje umetnih barvil, želatine ali konzervansov. Vsebuje kalcij in vitamin D, ki prispevajo k zdravemu otroškem razvoju, zraven pa smo dobili še Milk tiger hladilno torbo, ki jo lahko vzamemo s seboj na plažo, recimo. Tukaj naj omenim še slane sirne prigrizke Milk Tiger, ki so brez hlajenja primerni za zaužitje do osem ur (tudi jih lahko enostavno vzameš za s seboj na plažo).
  • Oblačila iz zračnih in lahkotnih materialov. V vročih dneh se držimo pravila "manj je več", hihi. Načeloma smo doma kar v spodnjem perilu, zunaj pa v bombažnih oblačilih, oblekicah (Zara), v majicah brez rokavov ali v bodiju brez rokavov (Jakob). Tudi pri obutvi pazimo, da je zračna in prisegamo na udobne Tevice ali pa smo bosi (recimo na dvorišču). Če smo slučajno na močnem soncu, jim nadenem pokrivalo in jih namažem s sončno kremo (več o izbrani kremi TUKAJ).
  • Bližina vode. Kadar je le možno, smo v bližini vode, pa naj bo to domači bazen, potok, reka ali morje (včasih tudi samo domača bana ali tuš, haha). V času vročinskega vala obvezno del otroške igre preselimo v kopalnico in v bazen (komaj čakam, da se bo prvič v svojem bazenčku kopal še Jakob).
  • Pobeg v hribe, gore. V največji poletni vročini je prav luštno pobegniti nekam, kjer je hladneje.

Ker nismo ljubitelji klime, se raje poslužujemo naštetih metod in uživamo tudi v bolj vročih dneh, ker tako ali tako prehitro minejo. Kakšni so vaši predlogi/nasveti/rešitve?

Aljaž je izbral skutico z okusom vanilije, Zara pa z okusom jagode, saj je rdeča njena najljubša barva. <3

Z ljubeznijo, Mama.


Današnja objava je nastala v sodelovanju s podjetjem Zott.

Comment

2 Comments

5 (preizkušenih) predlogov za igro z malčkom

Ko sem iskala predloge za igro z malčkom, sem se spomnila na nekaj naših. Gre za igre, ki sta se jih igrala Aljaž in Zara, ko je bila ona stara eno leto in so bile objavljene na prejšnjem blogu. Pripravila sem objavo s povezavami do teh iger in upam, da vam bodo predlogi koristili. Mi bomo z veseljem kakšnega ponovili še z Jakobom.

5 predlogov za igro z malčkom:

DSC_05771.jpg
plastelin4.jpg

Ker so sklopi takšnih objav zelo koristni, se bom potrudila in vsake toliko objavila kaj podobnega. Bi bilo škoda, da se pozabi na tako luštne igre. Mi jih vedno znova prakticiramo (na blogu jih je še velikooo).

Z ljubeznijo, Mama.

2 Comments