Vedno sem potihoma sanjala o tem, da bi imela še enega otročka. Že takrat, ko sem bila noseča z Zaro, mi je bilo zelo čudno pomisliti na to, da bi to lahko bila moja zadnja nosečnost in moj zadnji otrok. Najprej sva razmišljala o tem, da bi imela v tretje večjo razliko, saj sva še mlada in je praktično vseeno, ampak potem sva videla, da nama majhna razlika med otroci ustreza.

Kljub temu, da sva si otroka oba želela, pa je bila dejanska odločitev o nosečnosti težja kot prvič in drugič. Tretji otrok, vsaj zame, pomeni večjo spremembo. Pomeni, da potrebujemo več prostora tako doma, kot v avtomobilu. Porajala so se nama različna vprašanja in skrbi. Ali si bodo otroci otroško sobo delili? Kako dolgo bo to sploh izvedljivo? Kateri avtomobil bomo kupili? Bodo lahko v njem trije avtosedeži? Bo dovolj velik prtljažnik? S takšnimi in drugačnimi stvarmi se je ubadal in se še ubada moj mož. Jaz sem se prepustila skrbem, povezanih z vzgojo in nego otrok. Skrbi me, kako bosta novega člana sprejela otroka? Ali bosta ljubosumna, jezna, nagajiva? Bom zmogla enakomerno razporediti čas med vse tri otroke? Bom lahko vse tri vzgajala enako zavzeto in skrbno? Kako bodo izgledali vsakodnevni opravki s tremi otroci? Bom sploh še kdaj prespala noč?

Vprašanj in skrbi je veliko. Včasih imam občutek, da ne bom zmogla. Spet drugič se počutim zelo samozavestno in takrat skrbi izginejo. Pred seboj vidim dva samostojna, krasna, sposobna otroka, ki me imata najraje na svetu in že zdaj razumno in z velikim srcem sprejemata še nerojeno bitje. Seveda ne bo enostavno. Najbrž bodo prišli dnevi, ko bom neprespana in slabe volje ter me otroka ne bosta popolnoma nič poslušala in upoštevala. Takrat bom morda celo zajokala. Ampak zvečer, ko bodo vsak v svoji posteljici, v spokojni tišini, in z lički pocmokanimi od mojih poljubov, bom vedela, da je vse skupaj vredno mojega časa in truda. To, da sem mama, je najpomembnejša stvar, ki jo bom kdaj koli naredila in najlepši dokaz bodo (in so že) moja lička, prav tako pocmokana in mokra od poljubčkov.

Ampak zvečer, ko bodo vsak v svoji posteljici, v spokojni tišini, in z lički pocmokanimi od mojih poljubov, bom vedela, da je vse skupaj vredno mojega časa in truda.

Odločila sem se, da ne bom več skrbela. Prepustila se bom tem čarobnim mesecem nosečnosti in načrtovanju prihoda majhne štručke. Uživala bom v vsaki brci in v vsakem nasmešku starejših dveh. Ljubezni imam v sebi dovolj, to vem. Nikoli me ni skrbelo, da bi kateri od mojih otrok bil prikrajšan za moje dotike, objeme in poljube. Morda bom kateremu prebrala kakšno pravljico manj ali pa bodo morali počakati na vrsto za igranje Črnega Petra, ker bo potrebno oprati in zlikati še kaj več perila, ampak to je del življenja in lekcija za naše otroke. Tudi to, da niso sami na svetu in da je velikokrat potrebno tudi počakati, jim bo nekoč nekje koristilo. Upam. In imeli bodo drug drugega, vedno.

Vse bo v redu.

Z ljubeznijo, Mama.

12 Comments