Danes je prvi teden, odkar pišem svoj nosečniški dnevnik, da imam v rokah Nosečkin dnevnik in zapisujem svoje dogodivščine in misli tudi vanj. In to še ni vse, z mano jih zapisuje že več kot sto nosečnic po celotni Sloveniji in številka raste iz dneva v dan. V tem času sem se z nekaterimi izmed vas kar povezala in vesela sem, da delimo to "nosečniško izkušnjo" in se spoznavamo. Hvala vam. Nosečkin dnevnik lahko še vedno naročite na tej povezavi.

Zgodilo pa se je tudi nekaj drugih čudovitih stvari, o katerih bom spregovorila več naslednji teden, hihi. Naj ostane še skrivnost.


17. TEDEN

Teža: 51 kg.

Obseg trebuha: 83 cm.

Kako se počutiš? Počutim se dobro. Trebušček raste in opazila sem, da se veliko hitreje zadiham, kot ponavadi, in tudi prepogibanje postaja zelo moteče, zato se nosečnosti iz dneva v dan bolj zavedam.

Nosečniška hrepenenja: Ta teden sem bila najbolj srečna, če me je na mizi pričakala skleda motovilca in na srečo sem ga imela (in ga nekaj še imam) na vrtu še veliko. En dan sem mu dodala še jajčko, ampak mi to ni preveč odgovarjalo. Mi pa zelo dišijo tudi raznorazne juhice in enolončnice.

Kaj je bilo ta teden najlepše? Najlepše je bilo to, da sem prvič začutila otročka in od takrat do danes je to gibanje postalo še bolj izrazito. Najprej sem ga čutila samo ob večerih, ko sem se umirila, zdaj pa me že zjutraj, ob kavici, razveseli s svojimi nežnimi brcami in me tudi občasno čez dan spomni na sebe. Največkrat je to med jedjo, hihi.

Kaj je bilo ta teden najtežje? Najtežje je bilo "potovanje" v Kranj po dnevnike, saj je bil zelo naporen dan in je šlo res vse narobe, hrbtenica me je bolela, zeblo me je in res sem bila že utrujena, ko sva z možem končno pripeljala domov vse dnevnike in jih tudi odposlala naprej. Seveda je bilo vredno vsake minute, a ker sem noseča, je bilo sigurno bolj naporno, kot bi bilo drugače. Tik pred tem pa nas je obiskala še ga. Viroza, tako da res ni stvari, ki ne bi šla narobe, žal.

Kateri dogodek tega tedna si boš za vedno zapomnila? Ta teden si bom zagotovo zapomnila po gibanju otročka, po tem, da sem sama opazila, da je trebušček iz dneva v dan večji in po zdravniškem pregledu, ki sem ga imela na koncu 17. tedna, ko sem ponovno videla majhno pikico (ki ni več tako majhna). Sigurno mi bo ostal v spominu tudi pogovor, ki sem ga imela z Zaro. Pogovarjali sva se o tem, da je v trebuščku morda še ena deklica, njena sestrica, in da bo lahko z njo delila svoje gumice in špangice. Čisto tako mimogrede, nič posebnega nisem želela doseči s tem pogovorom, ampak ona pa je tako resno odgovorila z odločnim "Ne!" in zraven žugala s kazalcem, da sem se res iz srca zasmejala. Potem sem ji malo razložila, da si pač bratci in sestrice med seboj tudi posojajo stvari in da ima ona zelo veliko gumic in da sigurno se bo našla še kakšna za sestrico, če bo sestrica. In je globoko razmislila ter odgovorila (še bolj resno in odločno) "Eno!" Seveda je spet žugala s prstom in to, kako je to povedala, je bilo tako kjut, da spada tudi v dnevnik. Res so luštni ti bratsko/sestrski odnosi.

Z ljubeznijo, Mama.

Comment