Večkrat sem že omenila, da je materinstvo z vsakim naslednjim otročkom nekoliko drugačno. Nekje sem prebrala, da je prvi otrok kot »poskusni zajček« na katerem se učimo biti mame in nehote preizkušamo različne vzgojne načine. Priznam, da je Aljaž vedno bil in bo moj največji učitelj in da me o življenju ni nihče naučil toliko, kot on. Moj prvorojenec, ki me je (in bo) prvi popeljal čez vse prijetne in malo manj prijetne razvojne faze, me naučil gledati svet skozi otroške oči, me naučil potrpežljivosti in mi pokazal kaj je to brezpogojna ljubezen. Preden se je rodil, sem imela natančno predstavo o tem, kaj želim predati naprej na svoje otroke in kako jih želim vzgojiti, a on mi je pokazal, da ni vse tako preprosto in da se mama velikokrat uči skupaj z otrokom in mora svojo vzgojo prilagoditi otrokovemu karakterju. Po rojstvu Zare je bilo že nekoliko lažje. Bila sem tudi bolj sproščena in umirjena. Vedela sem kaj me čaka in čeprav so si otroci med seboj zelo različni in jih težko vzgajaš na popolnoma enak način, mi je bilo lažje poiskati primeren način. Seveda, saj sem imela že kar nekaj izkušenj in preizkušenih metod. Tudi vsakodnevna skrb in nega je bila lažja in tokrat se nisem ukvarjala s vprašanji, kot so, ali imam dovolj mleka, ali jo bom razvadila, če bo veliko v mojem naročju, ali bi že morala prespati noč, zakaj spi samo v vozičku in ne v svoji posteljici ipd. Zdaj, pri tretjem otročku, se takšnim stvarem samo nasmejim. So skrbi, seveda, a drugačne.
Ko pogledam nazaj je kar nekaj stvari, ki jih pri tretjem otroku počnem drugače, kot pri prvem. Trudim se, da ničesar ne obžalujem, a včasih kljub temu pogledam nazaj in si mislim, da bi lahko večkrat drugače reagirala, če bi vedela vse to, kar vem danes. Nekaj prinesejo izkušnje, nekaj stvari pa je drugačnih tudi zato, ker preprosto z večimi otroci ne gre drugače ali ker je manj časa. Kaj počnem drugače pri tretjem otroku?
1. Poslušam sebe in otroku ter se ne obremenjujem z mnenjem drugih ljudi (ali vsaj poskušam).
2. Postavim prioritete. Na prvo mesto vedno postavim otroke, moža in sebe, kar pomeni da nam večkrat ostane kakšen kup umazane posode, da prah obrišemo, ko nam to dopušča čas (ali volja), da večkrat posesamo samo tako “na hitro” in se namesto vsega tega raje odpravimo ven, na kakšen izlet, obisk ali pa ležimo na kavču ter se crkljamo. Najpomembneje pa je to, da se zaradi tega (večino časa) ne počutimo slabo.
3. Dudico prekuham samo tu in tam (zeloooo redko, haha). Največkrat je dovolj kar vroča voda iz pipe in je mir. Prvič in drugič sem jo prekuhavala pogosteje, a tudi ne zelo pogosto, pa s(m)o vsi preživeli. In če pade na tla in pri roki ni tekoče vode? Tudi takrat ni konec sveta.
4. Skoraj sem se že sprijaznila z dejstvom, da se stene umažejo skoraj takoj po barvanju, da je na parketu polno prask od avtomobilčkov in drugih igrač, ki so po nesreči (ali ne) padle na tla, da imam na vozičku polno odtisov radovednih otroških prstkov in da bi lahko določene predmete in oblačila prala ves čas. Pri tretjem otroku se glede takšnih malenkosti redko pritožujem.
5. Sem bolj mirna in sproščena, kar čutijo tudi otročki, hkrati pa si lažje organiziram svoj dan in lažje lovim ravnovesje med otroci, delom in drugimi obveznostmi. Kadar imam doma samo enega otročka, je včasih tako, kot da bi bila sama. Ne razumite me narobe, je pestro in je veliko dela, a če primerjam, kako sem včasih že zraven Aljaža težko kaj naredila, je zdaj zraven enega to enostavno. Razlika se najbolj opazi takrat, kadar greš v trgovino in vzameš zraven samo enega otroka in potem greš naslednjič in vzameš vse tri. Haha, ni primerjave.
6. Dojim kjerkoli in kadarkoli. Prvič sem bila glede dojenja zadržana in sem se vedno umaknila nekam na samo ali v drug prostor ipd. Tudi zdaj imam rada zasebnost in mir pri dojenju in se z Jakobom nahraniva zelo diskretno, a ne predstavljam si, da bi ob dveh nadebudnih malčkih ves čas iskala še primeren prostor. Resda je bila pri Aljažu in Zari zima in da tudi ni bilo toliko možnosti in priložnosti, da bi dojila kje sredi parka ipd., ampak priznam, da sem v tretje tudi glede tega bolj odprta. Glede na to, da je materino mleko vedno pri roki in vedno prave temperature (ter veliko več kot samo hrana) se mi zdi priročno in prav, da se tukaj prilagodim otroku in mu hranjenje omogočim, ko začuti potrebo.
7. Pri Aljažu sem si nočno vstajanje in dojenje prve mesece precej otežila, ker sem bila prepričana, da je bolje, če med dojenjem ostanem budna ter ga kasneje odložim nazaj v njegovo zibelko. Če sem med dojenjem slučajno zaspala (oh koliko neprespanih noči sem doživela z Aljažem, včasih sem bila na smrt utrujena), sem to doživljala kot neuspeh. Pri Jakobu si nočno hranjenje brez slabe vesti olajšam tako, da si ga med dojenjem vzamem k sebi, v posteljo, kjer preostanek noči prespiva skupaj. Zdaj sem veliko bolj naspana in tudi Jakob je zraven mene bolj miren. Za privajanje na posteljico bo v naslednjih mesecih, ko tudi hranjenje ne bo več tako pogosto, še veliko časa (ne pozabimo pa, da bodo rastli še zobki in da je tudi to vedno zanimivooooo).
8. Veliko bolj cenim trenutke v dnevu, ko imam čas samo zase. Teh seveda ni dosti, ampak vsaj enkrat na dan si vzamem čas in v miru spijem kavo ali si vzamem nekaj minut za stvari, ki jih rada počnem. Starejša otroka to večinoma že razumeta, Jakob pa ponavadi takrat spi, tako da niti ne opazi.
Na seznamu bi se lahko znašla še kakšna malenkost, kot recimo to, da sem veliko bolj iznajdljiva pri iskanju rešitev za določeno “težavo” in da zavestno izbiram v katere boje se je z otrokom vredno spustiti in kje je morda že v štartu bolje popustiti in z otrokom skleniti kompromis (to je možno že pri dojenčku; recimo če ne rad spi v posteljici poskusiš tako, da je vsaj en del noči v posteljici in si ga kasneje vzame k sebi ipd.).
Z ljubeznijo, Mama.