Življenje s tremi otroci je… Zanimivo!

Home / Uncategorized / Življenje s tremi otroci je… Zanimivo!

Kakšno je življenje s tremi otroci? Zanimivo. Predvsem pa veliko bolj glasno, hihi.

Preden sem tretjič zanosila (in tudi na začetku nosečnosti) sem se večkrat spraševala ali se nam bo življenje s tretjim otrokom res tako drastično spremenilo, kot ljudje radi rečejo. Za tretjega otroka je potrebno več prostora, skoraj nujno vsaj dve otroški sobi, pa nov in večji avto, dodatni avtosedež in še in še (tukaj se ravnava po občutku in v skladu z zdravo pametjo). Nekatere skrbi, kako bodo zmogli finančno, spet druge skrbi vidik vzgoje in kako bodo preživeli vse izzive povezane s tem, spet tretje (tudi jaz sem med njimi), pa oboje. Sigurno raznorazni komentarji, ki sva jih bila deležna, ko sva novico o tretji nosečnosti delila z drugimi, niso pomagali in nama olajšali skrbi. Veliko je bilo komentarjev, češ da so trije otroci res že malo preveč (kaj?!), da bo z njimi veliko dela in bo zelo naporno, da sva zelo pogumna, ker sva se odločila za ta korak ipd. Bila so tudi raznorazna vprašanja o tem, kako si predstavljava življenje s tremi otroci in kako se bova soočala s tem, da imava vedno manj časa zase in drug za drugega, a zdaj vem, da je bilo veliko teh vprašanj v bistvu zato, ker si tretjega otroka marsikdo želi, pa se mu morda zdi to velik korak o katerem je potrebno dobro premisliti (seveda, otrok je velika odgovornost in potrebuje ljubezen, skrb ter tudi hrano in druge materialne dobrine).

Zdaj smo petčlanska družina že dobre tri mesece in vem, da je to šele začetek ter da nas čaka še veliko življenjskih dogodivščin in preizkušenj, a enostavno moram z vami deliti nekaj o tem, kako izgleda življenje s tremi otroci. So trenutki, ko imam občutek, da bi se lahko razdelila na tri dele, pa še vedno ne bi bilo dovolj, da bi postorila vse kar želim in bila istočasno na voljo vsem trem otrokom. Je pač tako, da se skoraj vedno ob istem času spomnijo, da je eden lačen, drugi žejen, tretjega pa tišči na stranišče in me kliče naj mu obrišem ritko. Uf, kako hvaležna sem, da sva dva in da je Tomiju enako pomembno, kot meni, da je vključen v vsa opravila in v skrb za otroke. Če si sam ponavadi ne veš, česa bi se najprej lotil in na koncu je ravno to najbolj obremenjujoče. Čeprav vem, da morajo otroci biti navajeni tudi počakati na vrsto in da jim bo ta izkušnja v življenju prišla še kako prav, mi ni vedno enostavno izbrati tistega, ki bo prišel prvi na vrsto. Zavestno naredim tako, da je to enkrat eden in spet drugič drugi, odvisno pa je tudi od tega kaj je tisto kar v tistem trenutku želijo oziroma potrebujejo. Ker je Jakob še toliko majhen, so zame njegove potrebe po večini na prvem mestu. Trudim se, da zanj poskrbim tako mimogrede, med skrbjo za starejša otroka, da bi bil volk sit in koza cela, hihi. Ravno zato imam tako rada nosilke in podobne pripomočke, ki poskrbijo za to, da je dojenček ob mamici, kjer mu je prijetno in je zadovoljen, mamica pa se lahko hkrati posveti še drugim stvarem in zato nima občutka slabe vesti ali nemoči, starejši otroci pa včasih niti opazijo ne, kaj vse mama počne istočasno. Pred nekaj dnevi sem bila sama z otroci in sem v kuhinji kuhala večerjo. Zara se je igrala v svoji otroški kuhinji (mimogrede, kuhinja je iz otroške trgovine Silly in jo obožuje ter ves čas kuha; ima pa tudi svojo dojenčico, voziček in me v vsem posnema ter je “mamica”), Aljaž pa je hodil okoli mene, mi kaj pomagal, me zasipaval s svojimi radovednimi vprašanji in klepetal z mano. Čez nekaj časa je začel gledati naokoli in nekaj iskati. Gledam ga in ga vprašam kaj počne, on pa me vpraša: “Mami, kje pa je Jakob?”. Kaj mislite, kje je bil? V Bobi, v varnem zavetju mamice, kjer je spal, otroka pa tega sploh nista opazila.

Zaenkrat nam največjo spremembo predstavljajo odhodi od doma. Priprava vseh stvari, ki jih potrebujemo zraven, traja nekoliko dlje, a smo se tega zdaj že navadili. Tudi to, da smo točni, nam že uspeva in vedno smo ponosni, ko kakšno praznovanje, izlet, kosilo v restavraciji ali nakup v trgovini opravimo brez težav. Nekoliko težje mi je, če sem sama z vsemi tremi otroci. Priznam, da se še nisem odločila za to, da bi šla sama z njimi v trgovino ali v park, na otroška igrala. To sta dve situaciji, ki se ju še izogibam in čakam, da Jakob še nekoliko zraste in ga bo lažje zamotiti s kakšno igračko ali opazovanjem okolice. Stresnim situacijam se namenoma izogibam. Pa ne zato, ker ne bi zmogla, ampak zato, ker ne želim, da bi Jakob jokal, medem ko bi Zaro tiščalo lulat in bi mogla z njo, Aljaž pa bi plezal na najnevarnejša plezala (ali bognedaj na nekaj, kar sploh ni namenjeno plezanju) in jaz ne bi mogla odreagirati. To so pač malenkosti, ki jih rada uredim takoj, a jih v taki situaciji ne morem in zato, ker ne morem imeti vsega pod nadzorom, se temu raje izognem (ja, malo sem “control freak”, haha). Odhodi v trgovino pa so že tako ali tako dovolj stresni, kajne? Tako pač je. Skoraj nemogoče je, da bi vsi trije otroci imeli dober dan. Vedno je vsaj eden slabe volje, ga kaj muči ali pa “ne uboga”, kar vzame veliko časa in dobre volje in zato tudi vsak odhod od doma ali izlet ni miren ter sproščen.

Definitivno je s tremi otroci več prilagajanja, na koncu dneva pa si tudi enkrat bolj utrujen, saj čez dan težko dobiš kakšno minutko samo zase in za počitek. Se pa tega navadiš in potem, ko otrok ni doma, pogrešaš ves hrup, tisoč majhnih vprašanj, pa vse objemčke in poljubčke, ki jih dobiš čez dan in njihovo skupno igro. Najlepše je, da je s tremi otroci tudi poljubčkov, objemčkov, iskrivih nasmeškov in nežnih dotikov trikrat več. Utrujenost in skrbi izginejo v trenutku, ko jih opazujem, kako se med seboj povezujejo, spoznavajo, iščejo skupne točke, poskrbijo drug za drugega, se zapletejo v najbolj smešne pogovore (za katere mi je vedno žal, da jih ne uspem posneti ali si jih zapisati), si povejo, da se imajo radi in izkoristijo vsak trenutek, da so v tvojem objemu ter tudi tebi izpovejo iskreno otroško ljubezen, ki ljubi bolj, kot katerakoli druga na tem svetu. Mamina ljubezen je brezpogojna in globoka, a otroška ljubezen je tista, ki ljubi iskreno, nedolžno, brez predsodkov, z velikim zaupanjem in tudi nekoliko naivno. Otroški “rad te imam” mi pomeni več, kot katerakoli druga beseda na svetu in je resnično najlepše plačilo za delo, ki ga opravljam. Nobena pridobljena izobrazba, nobena kariera, poklic in služba, noben hobi ali aktivnost, se ne morejo primerjati s starševstvom. Marsikaj v življenju je pomembno, a nihče me ne more prepričati, da je lahko karkoli bolj pomembno in bolj odgovorno od tega, da neguješ in vzgojiš človeško bitje. In če mi uspe, da vzgojim svoje tri otroke v samostojne, samosvoje, samozavestne, prijazne, nežne, sočutne, odgovorne, ljubeznive, razmišljujoče (in še in še) odrasle osebe in pri tem ne pogrnem na celi črti (občutek je včasih že tak, kot da počnem vse narobe, uhhh), sem naredila več, kot sem si kdaj lahko predstavljala.

Je lepo, ni enostavno, a tudi prenaporno ni. Veselim se vsega, kar nas še čaka in se niti za trenutek ne bi vrnila v čas, ko jih še ni bilo. Življenje je bilo zame takrat čisto preveč prazno in dolgočasno.

Z ljubeznijo, Mama.

X