Tudi jaz sem bila “prvič mama”!

Tudi jaz sem bila “prvič mama”!

Kmalu bo pet let odkar sem prič postala mama in odkar se mi je svet postavil na glavo ter dobil popolnoma nove razsežnosti. V vseh teh letih sem se ogromno naučila, doživela veliko lepih in manj lepih trenutkov, včasih tudi skrbela, kot znamo samo mame, a vedno uživala v tej vlogi in se veselila vsakega novega dne. Izkušnje prinesejo svoje in leta nas spremenijo. Namenjeno mi je bilo, da sem v teh petih letih dobila tri otročke in priznam, da se le še megleno spominjam tistih občutkov in skrbi, ki so me obdajali prvič. Oh, kako je bilo vse drugače! Bila sem še tako mlada in neizkušena. Imela sem točno predstavo o tem, kako bo oziroma o tem,  kako si želim, da bi bilo. Z veseljem sem se pripravljala na materinsko vlogo in nestrpno pričakovala trenutek, ko bom spoznala svojo štručko. Aljaževo rojstvo je potekalo čisto drugače, kot sem si predstavljala in tudi prvi trenutki po porodu niso bili ravno filmski. Nikoli ne bom pozabila, kako zmedeno sem se počutila. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem se navadila na nov ritem življenja, na vse neprespane noči in skrbi ter nove občutke. Bilo je čudovito in ljubezen do Aljaža me je popolnoma prevzela, a kljub temu mi ni bilo enostavno se spopadati s krči in neutolažljivim jokom. Vse to mi je povzročilo kar nekaj skrbi in večkrat sem podvomila v to ali stvari sploh počnem pravilno ali bi kaj morala storiti drugače.

V tem trenutku, le nekaj let kasneje, se s temi občutki težko poistovetim. Spomnim se, da je bilo naporno, a zdaj materinstvo dojemam drugače. Skrbi so manjše, znanja je več in veliko lažje se ravnam po svojem občutku, si zaupam ter sem posledično veliko bolj umirjena. Morda se katera “prvič mama” težko najde v mojih zapisih. Morda ima občutek, da je zame vse tako enostavno. Pa ni bilo vedno tako (in tudi zdaj ni, saj otroci rastejo in kot mame smo postavljene pred vedno nove in nove izzive). Tudi jaz sem bila “prvič mama”! Za vsako malenkost sem brskala po knjigah in tipkala v Google. Čudila sem se določenim platem materinstva, o katerih se takrat ni govorilo veliko in ves čas iskala rešitve, ki bi mi olajšale vsakdan z dojenčkom. Iskala sem družbo novopečenih mamic, da bi se lahko z njimi pogovarjala o stvareh, ki jih razumemo samo mame in pojamrala o vseh tistih neprespanih nočeh in dojenju na eno uro. Pediatrinjo sem spraševala tisočinenostvar v povezavi s spanjem, krči, dojenjem, uvajanjem goste hrane in celo v povezavi z malenkostmi, o katerih zdaj sploh več ne razmišljam. Fotografirala sem vsaki najmanjši mejnik svojega dojenčka in ob Aljaževem prvem rojstnem dnevu sem imela že več kot tisoč njegovih fotografij (ne me vprašati, koliko jih imam od Jakoba, ker jih je občutno manj, hihi), različnih videoposnetkov in drugih spominčkov. Bila sem ponosna. Zelo ponosna. Kamorkoli smo prišli, bi najraje vsem povedala, da sem mama in da je on moj sin. Da je zelo in nadvse ljubek, ampak da spati pa žal ne želi in da tudi kaka samo na vsake štiri dni. Haha, včasih se je bilo potrebno kar malce zadržati. No, zdaj sem ponavadi tiho. Poslušam druge mame in samo občasno kaj pripomnim. Zakaj? Ker je pač drugače. Še sama ne vem zakaj. Še vedno sem ponosna in vse tri imam rada do lune in nazaj, a je drugače in pika. Morda je drugače zato, ker zdaj že vem, da vsi dojenčki gredo skozi iste faze in da jih večina ponoči pač ne spi rada, da se radi pogosto dojijo (vsaj moji) in da jih boli, ko jim rastejo zobki. Vem, da bodo vsi začeli uvejavljati svojo voljo ob približno enakem času in da bom pri vsakem doživela kakšen histeričen izbruh (ali kakšnih petsto teh) in tega več ne obešam na velik zvon. Potihoma uživam v teh njihovih mejnikih, razvojnih obdobjih in simpatičnih pogruntavščinah ter z veseljem svoje izkušnje podelim s kakšno “prvič mamo”, ki se v tem trenutku počuti enako, kot sem se takrat jaz.

Da ne bi pozabila vseh tistih “aha” trenutkov, pa sem že takrat pisala. Pisala sem blog. Več kot pet let nazaj sem začela, zabeležila pomembne trenutke nosečnosti, porodno zgodbo in prvo leto Aljaževega življenja. Potem sem za nekaj časa prenehala in ga seveda nikoli objavila. Če bi ga, bi to bil prvi družinski blog pri nas (kolikor mi je znano), a takrat še nisem imela poguma. Morda tudi nisem imela kaj pametnega za povedati. Ne vem. Se pa zadnje čase vedno raje vračam nanj in obujam spomine, zato sem se odločila, da nekaj vrstic delim tudi tukaj in vas opomnim na to, kako pomembno je, da stvari zapisujemo. V zadnjem tednu nosečnosti sem zapisala: “Do rojstva najinega otročička naj bi bilo približno 8 dni. Moram priznati, da že komaj čakam, čeprav sem vedno mislila, da bom v nosečnosti uživala do zadnjega trenutka. Saj je lepo, ampak nič kaj dobro se ne počutim. Okorna sem in vse me boli. Je pa lepo, ko si predstavljam najino dete, berem knjige o negi in vzgoji, ga božam in se pogovarjam z njim ter si predstavljam, kakšen bo in kako se bom odrezala v vlogi matere.” Po rojstvu sem zapisala: “Ti prvi trenutki spoznavanja so res najlepši. Drugi dan po rojstvu so mi pripeljali mojega sinka in takoj sva se prvič podojila. Bilo je lepo. Tako naravno, umirjeno in brez težav. Res sva se povezala in pocrkljala. Naslednja dojenja so bila malo težja, ker sva mela probleme s pristavljanjem. Tega se je potrebno naučiti in res ni lahko. Zdaj nama to več ne dela težav in se lepo dojiva po potrebi. To je včasih na pol ure, včasih pa tudi vsake dve do tri ure.” Ko je dopolnil 1. mesec sem začela z Dojenčkovim dnevnikom in za vsaki mesec sem zapisala vse o dogodkih in mejnikih v njem. Čisto sem že pozabila na to. Prvi Dojenčkov dnevnik! Ko sem to brala, sem si mislila: “Poglej, to mi je bilo očitno usojeno!”, hihi. Tako lepo je prebirati vse te spomine. Spet se vsaj malo spomnim občutkov, ki so me obdajali takrat in vesela sem, da jih, preko zapisov, ne bom nikoli pozabila.

Če veš, da tudi tebi takšne malenkosti ogromno pomenijo, potem piši in fotografiraj, predvsem pa bodi čimveč prisotna. Pri zapisovanju ti lahko pomaga tudi moj Dojenčkov dnevnik, ki bo lepo zajel vse pomembne trenutke prvega leta in bo nepozaben spomin zate in za tvojega otroka. Komaj čakam, da prepišem vse, kar imam na starem blogu in kar je še ostalo v spominu.

Na fotografiji je Aljaž, star eno leto.

Z ljubeznijo, Mama.

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen

X