Kakšen mesec nazaj se je začelo in tudi, če bi pozabila na Zarin tretji rojstni dan, bi me njeno vedenje opomnilo. Še predobro se spomnim tega uporniškega obdobja izpred dveh let, ko smo ga doživljali skupaj z Aljažem. Vsako obdobje ima svoje vzgojne izzive, a to obdobje threenagerja, mi povzroča največ preglavic. Naj povem, da nisem noben strokovnjak za vzgojo in da delam po svojem občutku in glede na izkušnje ter na stvari, ki sem jih kje slišala ali prebrala in so se mi zdele uporabne. Vem, kaj želim privzgojiti svojim otrokom in približen način, kako bi to lahko dosegla, a se po poti večkrat ustavim in premislim. Včasih preizkusim več različnih načinov, spet drugič kakšnega popolnoma opustim, premaknem kakšno mejo ali prosim za nasvet prijateljico. Veliko se lahko doseže, če so meje pravočasno in trdno postavljene, pa tudi s pogovorom, vztrajnostjo in kakšnimi majhnimi "triki", ki otroku preusmerijo pozornost. Priznam, da pride obdobje, ko nič ne pomaga in imam občutek, da delata vsak po svoje ter je nemogoče doseči, da bi upoštevala določena pravila, a potem mine in nastopi kakšno bolj mirno obdobje. Takrat si malo oddahnem in si mislim, da vsega že ne morem početi narobe, če sta lahko tako ubogljiva, prijazna in spoštljiva. Vzgoja je zagotovo najtežji del starševstva in zdi se mi prav, da se o tem čimveč pogovarjamo. Ugotovila sem, da obstaja nekaj univerzalnih načinov s katerimi dosežemo, da otroci upoštevajo pravila in sodelujejo pri vsakodnevnih opravilih. Ravno opravilom, kot so pospravljanje igrač, slačenje in oblačenje, umivanje zobkov ipd., se otroci v tem obdobju radi uprejo ali pa jih naredijo nekoliko po svoje. Včasih jih spremljajo jeza, jok, kričanje in velikokrat še sami ne vedo, zakaj so tako razburjeni in kaj pravzaprav želijo. Kakorkoli, naslednji nasveti vam lahko pri tem pomagajo.*

*O tem sem pisala že na prejšnjem blogu, ravno v obdobju, ko je šel čez to fazo Aljaž in sem iskala načine, ki bi nam jo pomagali prebroditi čimbolj mirno in brez povzdiganja glasu. Zdaj, ko je v to obdobje vstopila Zara, sem morala tudi sama poiskati objavo in obnoviti "znanje" ter nasvete preizkusiti. Ker je vsak otrok drugačen, ne dvomim, da me bo tudi ona naučila kaj novega in bom lahko na seznam dodala še kakšen nov nasvet.


Kateri so vzgojni nasveti, ki pri nas največkrat delujejo?

1. Otroku ponudimo izbiro. Na primer: "Boš najprej pospravil igrače v svoji sobi ali v dnevni sobi?" "Boš najprej oblekel hlače ali majico?" "Ti pomaga ati ali mama?" "Boš igrače pospravil zdaj ali pred večerjo?" "Boš obul škornje ali gležnarje?" S takšnim pristopom se izognemo konfliktni situaciji, saj otrok nima občutka, da mu ukazujemo, ampak je vključen v situacijo in lahko sam odloča o pomembnih stvareh. Ponudimo dve izbiri in obe morata biti sprejemljivi. Če otrok ne želi izbirat ali želi nekaj drugega, mu rečemo: "To ni na izbiro. Izbiraš lahko med... Boš se sam odločil ali se jaz odločim namesto tebe?" Če otrok ne želi sodelovati, se odločimo sami in vztrajamo pri izbiri.

2. Otroka vnaprej opozorimo na to, da bo čas za neko opravilo, odhod iz igirišča ipd. Na primer: "Počasi se bomo odpravili domov." in čez kakšno minuto "Tako, še pet minut se lahko igraš, potem pa gremo domov." "Še tri minute." "Tako, čas je potekel. Gremo." In greste (zelo je pomembno, da otroka primete za roke in greste, brez izjeme).

3. Opozorilo. Na vsako nezaželeno vedenje, otroka najprej opozorimo in potem reagiramo.
Na primer: "Tvoje obnašanje mi ni všeč. Takoj prenehaj ali pa...(nekaj kar otroku ne bi bilo všeč, morda odvzem igrače ali kakšnega privilegija)","Pri naši hiši smo prijazni drug z drugim in se ne pretepamo", "Zadnje opozorilo!". Če otrok ne reagira na besede "zadnje opozorilo" ga umaknemo iz situacije, mu vzamemo igračo s katero grdo ravna, ga primemo za roko, če pretepa ipd. Smo resni in strogi, ampak mirni. Otrok se bo moral navaditi na to, da ne uporabljate praznih besed in zato je zelo pomembno, da reagirate. Če otroka ne boste odstranili iz situacije, bo nadaljeval. Moja izkušnja je, da če dosledno uporabljamo te metode in je zadnje opozorilo dejansko zadnje, potem se otrok tega navadi in uboga na besedo ter fizična odstranitev (ki seveda ni groba) ni potrebna.

4. Štetje. Občasno opozorim, da imata čas za neko opravilo ipd., dokler preštejem do tri (ali pet). Tega se poslužim, ko kateri od zgoraj naštetih načinov ne deluje in ponavadi je štetje in moja reakcija dovolj, da otrok uboga. Ta način zelo dobro deluje na Aljažu, Zara pa je trenutno v obdobju, ko se ga še navaja in se uči, da če nečesa ne stori do takrat, ko se presšteje do tri, potem sledi kazen. Kazen je pri nas doma vezana na določeno igračo (recimo, če je ne pospravi do tri, jo pospravim jaz in je nekaj časa več ne dobi), na prepoved gledanja risanke ali izgubo privilegija (recimo, da ne more sama izbirati katera bo večerna pravljica, ampak izbere Aljaž ali kateri od naju). Nekih drugih posebnih kazni nimamo in večkrat razmišljam o tem, kaj bi bilo primerno, še posebej pri kakšnih bolj resnih zadevah. Se priporočam za kakšen predlog, glede ravnanja v tem primeru, saj je Aljaž vedno večji in včasih naredi kaj takega, da resnično razmišljam kako pristopiti...(ampak to je že malo izven teme threenagerjev, hihi).

5. Preusmeritev pozornosti. To je odličen trik, ki ga najbrž vsi uporabljamo. Še posebej koristen je za preprečevanje nezaželenega vedenja, še preden se to pojavi. Na primer: Opazite, da bo otrok začel metati igrače ob tla in še preden mu to uspe ga preusmerite: "Poglej, tukaj je tista knjiga, ki sva jo včeraj iskala.", "Si greva skupaj igrat?", "Pridi, ti bom nekaj pokazala." Načinov je ogromno. Zaro mi velikokrat uspe preusmeriti tudi takrat, ko že nasprotuje nekemu pravilu ali nečesa ne želi storiti. Včasih deluje že kakšen preprost stavek, kot je recimo ta: "Zara, še nisi pospravila čevljev v omaro? A si spet pozabila (in se nasmehnem)?". Zanimivo je, kako pri njej deluje to, da se malo nasmejim, jo pohecam ali pa samo objamem. Ne vedno, a velikokrat.

6. Obrazložitev situacije. Otroku razložimo pravila obnašanja v novi situaciji, še preden se v njej znajde. Če gremo k nekomu na obisk, mu že vnaprej povejmo, kakšno obnašanje od njega zahtevamo in kakšna so pravila, meje. Te se namreč pogosto razlikujejo od tistih doma oziroma je tako, da novo okolje vnaša v otrokov svet nove situacije, v katerih se še ne znajde in potrebuje obrazložitev zaželenega in nezaželenega vedenja.

7. Ponujanje alternative. Na primer: "Igrač ne mečemo, ampak žogico pa lahko." "Po kavču ne skačemo, ampak lahko pa skačeh na tleh." "Plezamo po plezalih (in ne po ograji)." ipd. (Joj, ta dva zadnja primera nam ne gresta najbolje od rok, hihi. Ju je potrebno ves čas odstranjevati iz kavča in raznih ograj).

Mislim, da sem zajela vse najpomembnejše nasvete in upam, da vam bodo koristili. Pa veliko mirnih trenutkov z vašimi triletniki vam želim.

Z ljubeznijo, Mama.

6 Comments