Že med nosečnostjo sem večkrat omenila, da si bodo moji trije otroci otroško sobico delili, vsaj prva leta življenja, in na to sem vedno dobila zelo mešane odzive. Nekateri skupno otroško sobo odobravajo, spet drugim se to ne zdi dobro, tretje skrbi, da tako majhni otroci niso za skupaj ipd. Kot njihova mama, vedno naredim tako, kot se mi zdi za njih najbolje, pri tem pa upoštevam tudi trenutne prostorske zmožnosti našega stanovanja (govorim v ednini, a s tem se seveda strinjava oba).
Aljaž in Zara sta skupaj v sobi odkar je Zara dopolnila štiri mesece in nihče od nas si ne predstavlja, da bi bilo kako drugače. Med njima je dve leti razlike in sta si zelo blizu. Prepričana sem, da ima tudi skupna soba pri tem veliko vlogo, hkrati pa je dovolj velika, da se lahko drug drugemu umakneta, kadar želita biti sama oziroma se lahko igrata tudi v drugih prostorih stanovanja. Jakob se jima je pridružil, ko je bil star pet mesecev. Prve mesece so bili vsi trije otroci v najini spalnici, kjer je zibka za dojenčka in ravno nekje v tej starosti (pet, šest mesecev) jo dojenčki prerastejo. Prav tako se mi to obdobje zdi najbolj primerno za premeščanje dojenčka iz spalnice v otroško sobo, saj niso več novorojenčki, ampak se začnejo vedno bolj zavedati samega sebe, a hkrati še ne dovolj, da bi se lahko na spremembo odzvali z uporom. V vseh treh primerih je premestitev v otroško sobico potekala brez težav. To seveda ne pomeni, da moji otroci ob premestitvi spijo celo noč (to je pri nas proces, ki traja še kakšno leto po premestitvi in zahteva veliko nočnega vstajanja, hihi).
Največkrat mamice zanima, zakaj otroka sploh premestim v svojo sobo, če se še vedno doji in ne spi celo noč? Meni osebno se zdi pomembno, da se navadi na svojo sobo, na prostor, na svojo posteljico in se počasi začne osamosvajati. To ne pomeni, da začneva s kakšnim posebnim treningom za spanje, ampak grem k njemu, ko me potrebuje, ga podojim, pocrkljam, tudi nosim, če je potrebno in potem položim nazaj v posteljico. Kadar mu rastejo zobki (enako pri vseh treh), se zbuja več in takrat si ga ponavadi ponoči vzamem k sebi. Čeprav mi je pomembno, da otrok spi v svoji postelji, mi to čisto nič ne koristi, v primeru, da sem jaz popolnoma nenaspana in tudi ne morem, da se ne bi odzvala na njegove potrebe. Če se zbuja in me išče, potem ga sigurno nekaj muči in četudi potrebuje samo mojo bližino, skleneva nek kompromis in sem ob njem, hihi. Vem, ko se dojenčki tako zbujajo, smo mamice velikokrat obupane in se sprašujemo ali je to res potrebno. Tudi meni je prišlo na misel to, da je Aljaž samo razvajen in da mu v resnici nič ne manjka, a sem stisnila zobe, preživela nočna vstajanja, večurne budnice, zgodnje jutranje vstajanje in sem mu bila na voljo, hkrati pa sem ga vztrajno nosila nazaj v posteljo (vsaj dokler sem zmogla). Poskušala sem poslušati sebe in svoj materinski čut in takšna obdobja so se vedno končala ter je potem dalje spal v svoji postelji, do kakšnega naslednjega obdobja (enako Zara, pri Jakobu pa se je vse skupaj šele začelo in upam, da bo pri njem enako).
Hkrati s tem, da se mi zdi pomembno, da se počasi navaja na svoj prostor in osvaja nočni ritem, se mi zdi zelo pomembno tudi to, da imamo vsaki dan enako večerno rutino. O tem sem že pisala in še vedno se ni nič spremenilo. Jakoba smo vključili v že ustaljeno rutino in razen tega, da se nam uspe urediti kakšno minuto kasneje, druge razlike ni. Prve mesece po Jakobovem rojstvu je Aljaža in Zaro uspaval Tomi, jaz pa sem medtem v spalnici uspavala Jakoba. Takrat, ko se je Jakob pridružil Aljažu in Zari v otroški sobi, pa sem začela vse tri uspavati jaz. Delam podobno, kot sem delala že med uspavanjem Aljaža in Zare, dokler je bila še dojenček in se je dojila. Medtem, ko dojim Jakoba, pripovedujem pravljico in po pravljici zapremo oči ter spimo, jaz pa Jakoba še malo nosim gor in dol, šuškam in ga odložim v posteljo ter potem pocrkljam še Aljaža in Zaro.
Naša celotna večerna rutina, odkar so skupaj v otroški sobici, izgleda tako:
- 17.45 pospravljanje igrač;
- 18.00 večerja;
- 18.30 tuširanje/kopanje, kjer Tomi poskrbi za starejša otroka, jaz pa medtem skopam/umijem Jakoba. Jakoba kopamo v kopalnici tako, da damo njegovo otroško banjico Aquascale v veliko banjo, saj je začel tako močno čofotati, da je bilo v otroški sobi vse mokro. Všeč nam je tudi to, da smo zdaj vsi istočasno v kopalnci in čeprav otroka več pri kopanju ne pomagata toliko, smo skupaj, se pri opravilih tudi izmenjujemo, se pogovarjamo, Jakob opazuje itd.
- 18.45 oblačenje pižamice; tisti, ki je prvi končal s tuširanjem in oblačenjem, pride v otroško sobico, kjer jaz slačim/oblačim Jakoba, ga mažem z Mandljevim oljem, oblačim v pižamico (odvisno ali ga kopamo ali ne) in se malo pogovarjava ali listava kakšno knjigo potem pa se zamenjata in pride en k meni, drugi pa zobke umit in potem se spet zamenjata (zakomplicirano, kajne?);
- 18.55 umivanje zob; Aljažu jih pnavadi umije Tomi, Zari pa jaz; ker je Jakob zdaj že dovolj velik, da brez težav počaka na to, da se vsi uredimo, imata otroka možnost izbire, glede tega, kateri od staršev jima bo umil zobke;
- 19.00 otroka gresta v posteljico in eden od njiju izbere pravljico ali zgodbico, ki jo prebere Tomi. Zatem ugasnemo luči in Tomi se umakne, jaz pa začnem s pripovedovanjem pravljice. Med pripovedovanjem pravljice dojim Jakoba in ga potem še nekaj časa nosim gor in dol po sobi, da trdno zaspi ter ga položim v posteljico.
- 19.15 spanje; z otrokoma sem, dokler ne zaspita (oziroma dokler ne zaspi Zara, Aljaž zaspi sam), ob tem pa imajo vklopljene še uspavanke iz vrtiljaka na Jakobovi posteljici. Po potrebi se vključi še Medvedek DooDoo.
Jakob se zadnji čas ogromno prebuja (bil je prehlajen, zdaj pa krivim še zobke), so pa tudi dnevi, ko ga je zelo težko odložiti nazaj v posteljico, zato si ga takrat vzamem k sebi. Pomembno mi je tudi, da ne zbudim Zare in Aljaža, ki sicer dokaj trdno spita, ampak če bi jokal deset minut skupaj, bi se zagotovo prebudila. Kljub temu, da se Jakob veliko zbuja in da hodim k njemu, se zvečer, ko uspavam vse tri otroke in mirno ter brez težav zaspijo, počutim kot zmagovalec (kot super mami, tako kot piše na moji motivacijski skodelici za kavo, hihi). Aljaž in Zara gresta res brez težav v posteljo in mirno zaspita, kar pa se ni zgodilo čez noč, zato upam, da se bo ves vložen trud obrestoval tudi pri Jakobu. O tem bom zagotovo še pisala.
Več objav o naši rutini in spanju najdete TUKAJ, TUKAJ in TUKAJ. Pa še kakšna objava, bi se našla. 😉
Z ljubeznijo, Mama.
Foto: NLP Studio.