Kako se, skupaj z otrokoma, pripravljamo na prihod novega družinskega člana?

Home / Uncategorized / Kako se, skupaj z otrokoma, pripravljamo na prihod novega družinskega člana?

Nosečnost traja ravno dovolj časa, da se lahko starši in sorojenci počasi privajamo in pripravljamo na spremembe, ki nas čakajo po rojstvu otroka. Pri nas doma se že od začetka o nosečnosti in bratcu večkrat pogovarjamo. Velikokrat temo začne Aljaž, ki ima veliko vprašanj, na katera se trudimo kratko in iskreno odgovoriti. Zarino zanimanje raste premo sorazmerno skupaj s trebuščkom in zdaj tudi ona že zelo dobro razume situacijo in tudi kaj povpraša. Včasih temo začneva tudi midva z možem, če je ravno situacija takšna, da lahko kaj pojasniva ali pripraviva teren. To pa ne pomeni, da se naš pogovor vrti samo okoli tega, saj absolutno ne želiva vzbuditi občutka da je, ali bo, dojenček, na kakršenkoli način na prvem mestu. V zadnjem trimesečju imamo še ravno dovolj časa, da v vsakdan vključimo kakšne malenkosti, ki otroka nevsiljivo pripravijo na prihod novega družinskega člana, hkrati pa je prav, da si vzamemo nekaj trenutkov samo za otroka in mu pokažemo, kako poseben in pomemben je za nas ter mu povemo, da ga imamo zelo radi.

Kako se, skupaj z otrokoma, pripravljamo na prihod novega družinskega člana?

  • Pogovor.

Kot sem že zgoraj napisala gre za pogovor ob različnih priložnostih, ki slučajno sovpadajo s situacijo, ki nas čaka in jo pomagajo obrazložiti ali pa sproščeno odgovarjanje na otrokova radovedna vprašanja, morda pa tudi na njegovo zaskrbljenost v povezavi s tem, kar ga čaka (Moja otroka sta še dokaj majhna in zaenkrat nista pokazala posebnih skrbi, stiske, ljubosumja ipd. v povezavi s situacijo, ki ju čaka. Pričakujem, da bo kakšna stiska nastopila po porodu, ko bosta na lastni koži okusila spremembe, ki si jih zdaj težko predstavljata, ampak s tem se bomo soočali takrat, enako kot smo se s tem soočali tudi po rojstvu Zare). Vedno prisluhnite otroku in ga razumite tudi, če se o dojenčku in vseh ostalih stvareh ne bo želel pogovarjati. Otroci so različni in prav tako njihove želje in potrebe.

  • Ogledovanje fotografij in drugih spominov iz obdobja, ko sta bila dojenčka Aljaž in Zara.

Ker nas pogovor večkrat zanese na to, kako se obnašajo dojenčki, kako majhni so, kaj počnejo ipd., smo se odločili, da pobrskamo po starih fotografijah in drugih spominih iz obdobja, ko sta bila otroka še dojenčka. Obujanje spominov jima je bilo zelo všeč in lahko sta videla, da sta bila tudi onadva tako majhna, da smo tudi njiju nosili na rokah, v nosilki, vozili v vozičku, imela sta svoje igračke, ki sta jih dajala v usta, dudico, pila sta mamino mleko ipd. Po ogledu teh fotografij si zagotovo lažje predstavljata, kako bo izgledala skrb za dojenčka in morda že zdaj lažje razumeta določeno obnašanje novorojenčkov in dojenčkov (da veliko spijo, jočejo ipd.). Aljaž je določene stvari že vedel, čeprav se iz obdobja, ko je bila Zara še dojenček, skoraj ničesar ne spomni; za Zaro pa je bilo marsikaj novega, saj smo redko v stiku z dojenčki. Zelo smešno je bilo, ko je Aljaž včeraj dal eno igračko v usta, Zara pa ga je skregala, češ da on ni več dojenček in da tega ne sme. Potem mu je razložila še, da bo kmalu dobil dojenčka (pokazala je na moj trebuh) in mu rekla, da naj malo počaka, da bo dojenček to dajal v usta.

  • Klicanje otročka po imenu.

Sama sem čisto preveč radovedna, da bi spol otročka ostal skrivnost do poroda, zato je bilo popolnoma pričakovano, da bomo vprašali za spol in nato na podlagi tega izbrali tudi ime. Želela sem, da bi izbrali ime nekaj mesecev pred porodom in ne čisto na koncu, kar bi za otroka sigurno ustvarilo bolj realno predstavo dojenčka in njunega bratca poosebilo. Zdaj je že najbrž več kot en mesec, odkar imamo ime izbrano, in otroka ga tudi večkrat pokličeta po imenu, tako da smo se ga že vsi navadili. Za nas je to sigurno en del priprav, ki nas je vse povezal z otročkom in poskrbel za to, da ga še bolj nestrpno pričakujemo.

  • Prebiranje knjigic, kot so “Matevž dobi sestrico”.

Omenjeno knjigico imamo doma še od takrat, ko smo čakali Zaro in jo večkrat vzamemo v roke. Trudim se, da zraven vsebine ne komentiram preveč in raje prepustim otrokoma, da si sama ustvarita svojo predstavo na podlagi videnega in slišanega. Predvsem Zari je zajček Matevž zelo všeč in to knjigo največkrat izbere kar ona. Luštno pa je tudi, da ima Matevž še eno starejšo sestrico, kar Zara razume nekako tako, kot da sta to ona in Aljaž, ki čakata še enega bratca, čeprav je v knjigici malo drugače (mi je sama tako razložila in na koncu tudi vedno pove, da je ona majhna sestrica, ki pa bo zdaj postala tudi velika). Knjigic s takšno vsebino je več in nekaj smo si jih izposodili tudi v knjižnici, tako da kar malo pobrskajte.

  • Vključitev v priprave na novorojenčka.

Otroci lahko sodelujejo pri sortiranju, pranju in zlaganju oblačil za novorojenčka, pri sestavljanju posteljice, pleskanju sten. pri določenih nakupih za novorojenčka, pri pripravljanju igrač za dojenčka, ki jih lahko sami zložijo na posebno mesto ipd. Tukaj nas večji del še čaka, zato o tem še ne morem veliko napisati, ampak predlagam, da otroka vključite toliko, kot mu je to prijetno in zanimivo in tam, kjer vidite, da pokaže zanimanje.

  • Zabaven DIY projekt za novorojenčka.

Tudi to nas še čaka v prihodnjih tednih in seveda bom tudi na blogu pokazala, kaj smo naredili. Tokrat Aljaž in Zara bratcu ne bosta kupila posebnega darila in ga prinesla v porodnišnico, ampak bo ta projekt (ki bo zelo enostaven in prilagojen njuni starosti, seveda) nadomestil to kupljeno darilo in jima bo najbrž pomenil tudi več, saj bosta vanj vložila svoj trud, svojo pozornost in nenazadnje tudi svojo ljubezen. Glede tega ali bo bratec njima prinesel darilo v porodnišnico, pa se še nisem odločila. Razmišljam v tej smeri, da bi jima prinesel vsakemu svoj zvezek z nalogami (glede na starost) in kakšen komplet barvic, glede na to, da bi bilo to tudi nekaj, kar bi ju lahko zaposlilo na obisku v porodnišnici in kar bi lahko tudi jaz počela z njima med počivanjem.

  • Skupen obisk pri zdravniku na ultrazvočnem pregledu.

Na koncu bi omenila še naš skupen obisk zdravnika na ultrazvočnem pregledu morfologije, ki jima je ogromno pomenil (predvsem Aljažu). Že ob gledanju ultrazvočnih slikic sem videla, da jima je zanimivo ter da se jima ob tem poraja več vprašanj in ko sem jima omenila, da pri zdravniku vidim tudi, kako se njun bratec v trebuščku premika, je bilo odločeno, da morata vsaj enkrat zraven, da to doživita tudi onadva. Kljub temu, da nista bila prisotna čez celoten pregled (to v bistvu sploh ni namen), sta v tistih kratkih nekaj minutah videla osnovne poteze dojenčka, njegovo premikanje, dobila sta vsak svojo sličico in kar je najpomembneje, počutila sta se kot del tega, del pričakovanja. Ko sem bila noseča z Zaro se za to, da bi bil Aljaž prisoten pri kakšnem ultrazvočnem pregledu, nisem odločila in tudi na splošno se mi zdi pomembno, da se odločimo glede na starost in zanimanje otroka. To ni nujen del priprav, ampak če vidite, da je vaš otrok izrazil željo po tem, je lahko zelo luštno in vam vsem ostane za vedno v spominu.

Mislim, da mi je uspelo zapisati vse, kar sem želela in upam, da bo tudi komu izmed vas koristilo. Še enkrat bi omenila, da je dobro, da smo ob vsem tem čimbolj spontani in sproščeni ter sledimo otroku. Nekaj o pripravah otroka na novega družinskega člana sem pisala tudi že v preteklosti in si lahko preberete TUKAJ. Zajela sem tudi nekaj aspektov, pomembnih po porodu in našo izkušnjo ob rojstvu Zare.

Z ljubeznijo, Mama.

X