Splet okoliščin je nanesel, da smo se v soboto odpravili na družinski izlet v Ljubljano. Zjutraj, ko smo načrtovali dan, smo ugotovili, da že nekaj časa nismo bili skupaj v Ljubljani in ker so mi iz trgovine Smile concept store ravno sporočili, da jim je zmanjkalo pikčastih Nosečkinih dnevnikov, smo se odločili, da združimo prijetno s koristnim. Dopoldan nam je uspel en kratek sprehod čez mestno jedro, da smo lahko dostavili dnevnike, potem pa smo se ravno ob prvih dežnih kapljah odpravili na kosilo in v Minicity v BTC-ju.
Minicity Ljubljana je “mesto v malem, namenjeno otrokom med 3. in 12. letom. V kreativnem otroškem mestu Minicity otroci namesto na klasičnih igralih čas preživljajo v televizijskem in radijskem studiu, na letalu, v zavetišču za živali, v tovarni avtomobilov ali eni izmed drugih 19. igralnih enot, ki predstavljajo svojevrstne poklice in dejavnosti, ki jih opravljamo v vsakdanjem življenju.”
Že nekaj časa smo razmišljali, da bi ga obiskali in ta deževen dan se je zdel kot nalašč za to, da uresničimo ta načrt (ima tudi vaša družina neke vrste “bucket list”, katere kraje, prireditve, igralnice in drugo želi obiskati?). Ravno na ta dan je bila tudi otvoritev nove igralne enote, Mizarstvo in hobby, a smo se gneči izognili, ker smo Minicity obiskali v kasnejših, popoldanskih, urah. Gneča torej ni bila prevelika in na recepciji nas je pričakala prijazna receptorka, ki nam je z veseljem vse razložila in nas usmerila. V garderobi smo pustili vrhnja oblačila, torbe, pijačo ipd. in se odpravili k raziskovanju hišk.
Otroka sta čisto po svojih lastnih željah izbirala hiške in Zara je takoj zavila v pralnico. Aljaž ni razumel, zakaj želi prati, likati in obešati, ampak ona se je tam zadržala kar nekaj časa in vadila fino motoriko s kljukicami za obešanje perila (jaz jih doma ne uporabljam, jih pa uporabljamo za občasno igro, ampak jih še ni popolnoma osvojila). Medtem ko je Zara prala (hmmm, lahko bi ostali kar doma?!, haha) je Aljaž opazil gasilsko postajo in se odpravil naravnost tja. Povedal mi je, da si je lahko oblekel gasilsko uniformo ter pogledal gasilsko opremo, kaj več pa ne vem, ker me ni bilo zraven. Tam se je zadržal kar nekaj časa in midve z Zaro sva medtem obiskali še čebelnjak in hiško z javnim potniškim prometom. Potem smo se skupaj odpravili na letalo. Tam smo preživeli nekaj časa kot potniki in nekaj časa kot piloti, dokler nas ni animator povabil k peki piškotov v pekarni. To je bila zelo luštna izkušnja. Oba otroka sta bila navdušena, ker tudi drugače rada pečeta (in jesta). Všeč mi je bilo, da je šlo za celo skupinico otrok in da je animatorka poskrbela za to, da se noben od otrok ni počutil izključenega, ampak je vsak dobil kakšno nalogo in piškoti so bili resnično rezultat skupnega dela. Zraven je bila še trgovina in medtem ko smo čakali na piškote, smo se odpravili po nakupih. Tudi to jima je bilo zelo všeč, čeprav nikakor nista mogla razumeti zakaj lahko v voziček ali košaro izbereta samo po pet izdelkov. Aljaž se je zapodil k polici s sladkarijami in vsako škatlo dobro pretresel, da je videl, če je kaj noter. Ko je ugotovil, da so škatle prazne, se je odločil, da bo raje nakupil ogromno štručk, rogljičkov in drugih pekovskih izdelkov. Na blagajni je bila gneča in skoraj ju je minila potrpežljivost, a sta zdržala in se oba preizkusila tako v vlogi kupca, kot tudi prodajalca. Račun iz trgovine smo si shranili za spomin, si razdelili en piškot, ki se je medtem spekel in šli naprej. Naslednja postaja je bila hiša barv, kamor je šel Aljaž sam in na koncu se ni mogel odločiti ali je bila njegova najljubša hiška ta, kjer je lahko pleskal steno ali gasilska postaja. Priporočam. Potem smo bili že malo utrujeni, zato smo na hitro obiskali še banko in kockovnik ter se počasi odpravili domov.
V Minicity-ju lahko preživiš neomejeno količino časa in zdaj razumem zakaj je tako. Če želiš vse dobro pogledati, preizkusiti in se poigrati v vseh igralnih enotah, ti to vzame veliko časa. Naslednjič bomo zato obiskali še tiste hiške, ki jih zdaj nismo utegnili.
Izkušnja v Minicity-ju nam bo vsem ostala v dobrem spominu. Otroka sta lahko preizkusila različne dejavnosti in si ogledala kaj določeni poklici počnejo in kako ter se za kratek čas prepustila igri vlog, ki je otrokom zelo blizu. Tudi na splošno se mi zdi dobro, da se večkrat pogovarjamo o možnostih opravljanja različnih poklicev in da otrokom pustimo prosto pot za odločitev o tem kaj jih veseli. Naj otroci razumejo, da svet ni samo črn in bel. Ne zdi se mi prav, da bi jih morali v življenju omejevati s svojimi lastnimi željami in predsodki glede tega kaj naj v življenju počnejo. To bo nekaj kar jih bo globoko zaznamovalo na vseh področjih in prav je, da si to svojo pot izberejo sami in morda celo preizkusijo več različnih poti, preden ugotovijo, katera je tista, ki jim dovoli, da izrazijo sebe in ki jih osrečuje.
Z ljubeznijo, Mama.
Fotografije so malo slabše, saj so posnete s telefonom, ampak mislim, da kljub temu lepo prikažejo našo dogodivščino. Če želite obiskati Minicity, lahko več informacij dobite na njihovi spletni strani minicity.si ali na Facebook strani TUKAJ.
*Ta objava ni sponzorirana. Napisano je rezultat naše izkušnje in izraža naše osebno mnenje o kreativnem otroškem mestu Minicity.