Odločila sem se, da na enem mestu odgovorim na nekaj najpogostejših vprašanj v povezavi s spanjem. Naj poudarim, da je to naša izkušnja in rutina, ki deluje v našem primeru, in ravno zato pišem v obliki odgovorov na vprašanja in ne v obliki članka, kajti nekaj kar ustreza nam, ni nujno, da bo ustrezalo tudi drugim. Morda pa komu naša izkušnja vseeno pride prav.

Kakšna je vaša večerna rutina? Kdaj jo začnete?

Večerno rutina začnemo približno ob 18. uri, ko imamo večerjo (včasih jesta samo otroka in včasih večerjamo vsi, odvisno od dneva). Nadaljujemo s kopanjem ali tuširanjem, oblačenjem pižamice, umivanjem zob, crkljanjem in pripovedovanjem večerne pravljice. Kopata/tuširata se oba otroka skupaj ali pa takoj eden za drugim, pri čemer sodelujeva oba starša, da se lažje uskladimo. Med oblačenjem pižamice ali tik pred umivanje zobkom jima pravljico prebere ali pripoveduje ati, ko pa "smo" že v postelji, jima jo pripovedujem jaz. Tako otroka z obema staršema preživita nekaj kvalitetnega časa in sta tudi navajena na to, da pri vsem sodelujemo vsi, kar olajša situacije, ko katerega izmed naju ni doma. Naši večerni rutini vedno dodamo tudi nekaj osebnega, to so kakšni posebni objemčki in poljubčki za lahko noč ali družinski objem. Spontano pa smo v rutino vpletli tudi to, da prižgemo vrtiljak, ki predvaja glasbo in projekcijo ter se poslovimo od vseh živalic na projekciji in potem nam ostane samo pritajena glasba, ki otroka umiri in pomaga uspavati (podobna navada je recimo, če zaželite lahko noč tudi plišastim živalicam ipd.). Več o vzpostavitvi rutine in o naši večerni rutini si lahko preberete na tej povezavi iz arhiva.

Ob kolkih greste v posteljo?

V posteljo gremo okoli 19. ure.

Zakaj tako hitro?

Glede na izkušnje smo ugotovili, da je to ura, ki nam vsem najbolje ustreza, saj nam dovoli dovolj maneverskega prostora za počasno umiritev, pravljico ipd., hkrati pa otroka še nista preveč utrujena. Zdaj je najbrž že več kot tri leta odkar je to naša ura za spanje in otroka sta jo zagotovo ponotranjila, saj večjih problemov ni. Občasno se zgodi, da kateri od njiju ne more zaspati, zaradi različnih razlogov (rast zobkov, nemir v povezavi s kakšnim stresnim dogodkom ipd.), ampak to pač pomeni, da sem z njima kakšne pol ure več in poskušam ostati potrpežljiva (ni vedno lahko, zato sem vesela, da je tako redko), ju pomiriti in uspavati. Ponavadi je po nekaj dnevih bolje in se vrnemo na stare tire. Naj omenim tudi to, da sem tudi sama zvečer zelo hitro utrujena in grem rada hitro spat, zato je meni osebno takšen bioritem zelo blizu in si težko predstavljam, da bi morala biti aktivna z otroci po osmi uri zvečer. Starši smo različni in prav je, da si uredimo življenje tako, da je prijetno nam in otrokom.

Kako dolgo otroka potrebujeta, da zaspita?

Da zaspita potrebujeta približno 15 minut. V dnevih, ko nam uspavanje predstavlja težavo se to zavleče na kakšno uro, zgodilo se je tudi že uro in pol, ampak to so res izjeme.

Ali otroka zaspita sama?

Otroka ne zaspita popolnoma sama in tega od njiju niti ne pričakujem. Posteljici imata tesno skupaj in na sredini je ravno dovolj prostora za mene ali za moža. Medtem ko pripovedujem zadnjo pravljico (takrat je v sobi že tema in smo si že zaželeli lahko noč), ju držim za roke in tako ostanem dokler želita oz. dokler ne zaspita. Včasih je dovolj, da zaspi samo Zara in potem samo še malo počakam pri Aljažu ter zapustim prostor z razlago, da ga še pridem pogledat kasneje, da vidim kako spi. No, večinoma je itak tako, da prvi zaspi Aljaž in sem v sobi dokler ne zaspi Zara. Navajanje na takšno uspavanje je pri obeh otrocih potekalo postopoma, spontano in skoraj enako. Kot dojenčka sem ju večinoma uspavala z dojenjem (Zara je včasih zaspala tudi sama), kasneje je dojenje zamenjalo nošenje in cartanje v naročju, občasno ju je bilo potrebno kaj pobažati, če sta se razbudila, ko sem ju odložila v kinderpet (to je zame najtežje obdobje) in potem ob zamenjavi kinderpeta za večjo otroško posteljico, smo začeli z navajanjem na to, da ko se enkrat vležemo v posteljo, se več ne dvigujemo, vstajamo ipd., ampak ležimo, zapremo oči in se držimo za roko. To držanje za roko je pri obeh dobro delovalo in olajšalo prehod. Spomnim se, da je Zara še na začetku nosečnosti želela, da jo kljub temu občasno nosim (septembra, ko je šla v večjo posteljo, sem ravno zanosila) in občasno sem jo res, ampak zdaj pa že nekaj časa nobena od naju ni več niti pomislila na to. Meni je tako lepo, ker kar nekako spontano potem ponotranjijo nov način in je s časom res vse zelo preprosto, tako kot je zdaj pri Aljažu (ni pa bilo vedno tako, otroci imajo pač takšna in drugačna obdobja, ampak smo z enako rutino vztrajali skozi vsa in ni nam žal).

Ali otroka spita celo noč?

Aljaž spi celo noč že približno dve leti. Občasno se prebudi, če ga tišči na stranišče, je žejen (redko, ker načeloma ponoči ne pijemo) ali opazi, da Zare ni v postelji. Zara še ne spi celo noč oz. jo občasno prespi. Trenutno ji ravno rastejo petke in zato včasih spi tudi v zakonski postelji, ampak še samo dva zobka nam zrasteta in pričakujemo mirnejše noči.

Kdaj se zjutraj zbudita?

Zjutraj se zbudita okoli 6. ure. Včasih spita tudi dlje, lahko pa se zgodi, da se zbudita še pred šesto, kar je ponavadi ko trka kakšna luna. Včeraj je npr. Zara spala do šestih, Aljaž pa do sedmih, danes pa je Aljaž spal do šestih, Zara pa do pol sedmih. Nekako tako se začnejo naša jutra, kar pa nam ustreza glede na službene in ostale obveznosti.

Spita otroka kdaj v zakonski postelji? Kdaj?

Otroka občasno del noči prespita tudi v zakonski postelji. To se zgodi takrat, ko je potrebno, ker ju nekaj muči in se veliko zbujata. Ponavadi je razlog rast zobk, morda kakšen prehlad ali nočna mora. Pri Aljažu vdim, da večji kot so otroci, manj to potrebujejo in on se nam pridruži zelo redko. Tudi Zaro vedno najprej poskušam pomiriti in uspavati v njeni postelji in potem po občutku presodim, kdaj jo vzamem k sebi in kdaj sem ji na voljo tako, da jo grem samo malo pobožat ipd. Včasih se zgodi tudi, da sem enostavno tudi jaz tako utrujena, da mi je lažje če jo proti jutru vzamem k sebi, kot pa da se sprehajam sem in tja. Enako je bilo pri Aljažu, ampak njemu so petke zrastle nekaj mesece prej in je ob taki starosti že prespal noč. Nič nimam proti spanju v skupni postelji, ampak se pa temu izognem če se le da, ker sem mnenja, da vsak potrebuje svoj mir in red ter da se lahko potolažimo in pocartamo tudi na drugačen način. Glede na to, da v prihodnjih mesecih pričakujemo dojenčka in da bodo Zarine petke ravno pred tem pokukale na plan, je v načrtu, da bo takrat že lepo spala čez noč in ne bo potrebovala toliko pozornosti v smislu skupnega spanja. Bomo videli.

Če se spomnite še kakšnega vprašanja, mi ga lahko zapišete v komentar in bom z veseljem odgovorila.

Z ljubeznijo, Mama.

Comment