Zdaj je že približno en mesec, odkar me je Zara nekega dne presenetila in mi povedala, da ne potrebuje pleničke in da je ne želi imeti. Že konec lanskega poletja, ko smo bili na morju, je bila skoraj 14 dni suha in je lepo povedala kdaj mora lulat ali kakat. Takrat sem bila prepričana, da nam bo to uspelo ohraniti tudi po prihodu domov, ampak ni bilo tako. Morda je bilo krivo to, da je kar naenkrat morala na sebi imeti polno oblačil in se ni čisto zavedala, kdaj je pravi čas, da se odpravi na stranišče, se sleče in polula v kahlico ali pa je bilo kaj drugega. Vsekakor nisem vztrajala na silo in z glavo skozi zid, saj bi to obema (oziroma vsem) lahko prineslo več škode kot koristi. Takrat se je zgodila tudi sprememba vrtca, odlično se je prilagodila na novo okolje, nove vzgojiteljice in prijatelje in je zato nisem želela še dodatno obremeniti, ker se mi to zdijo velike prelomnice v otrokovem življenju, kar je potrebno upoštevati.

Zadnji čas sem veliko razmišljala o tem ali naj začnemo z odvajanjem od pleničk pred prihodom novega družinskega člana ali naj počakamo, da dodobra zakorakamo v poletje, prebrodimo kakšen mesec ali dva spoznavanja bratca in nove situacije ter se nato lotimo. V bistvu se še nisem čisto odločila, a sem se bolj nagibala k temu, da počakam na rojstvo in še malo, da ne bi bilo preveč sprememb naenkrat. Ob večerih je že šla sama na kahlico in občasno sem jo vprašala, če bi poskusili brez, ampak enostavno za to še ni bila pripravljena, zato nisem nadaljevala v tej smeri. Lahko si predstavljate, kako sem hvaležna, da je sama rešila dilemo v moji glavi. Ponosna sem nanjo in srečna sem, ko vidim, da je tudi ona ponosna sama nase. Točno ve, da je to bila njena odločitev in da ji je uspelo. Ko sem jo na začetku še hotela obleči v plenice, mi je ponosno povedala, da je ona že velika punca in da bo te pleničke pustila za bratca, ker jih ona več ne potrebuje (to je bila njena ideja in njeno razmišljanje).

Že od vsega začetka ji je zelo dobro šlo. Občasno se je na lulanje in kakanje spomnila sama, občasno smo jo spomnili mi, bila je vesela tudi, če se ji je na stranišču pridružil bratec ipd. Po kakšnem tednu, se ji je nekajkrat zgodilo, da ji je ušlo med tekanjem na kahlico, zato sem jo želela malo spodbuditi in zdaj vsakič, ko pravočasno naredi lužico v kahlico, dobi nalepko (sem takšna, da nimam nič proti spodbudi otroka z nalepkami ipd.). Od takrat, ko smo to uvedli, praktično še ni imela nesreče.

Moram reči, da je v primerjavi z Aljažem (približno ista starost ob odvajanju, kakšen mesec razlike), veliko hitreje pogruntala kako in zakaj. Najbrž zato, ker se je sama tako odločila, Aljaža pa smo začeli navajati na kahlico, ko smo ugotovili, da že ve, kdaj bo lulal in kakal, čeprav kahlice ni omenjal in se ni sam odločil, da bo dal pleničke stran (mu je bilo preveč komot in je tudi potreboval nekoliko več spodbude). Deklice bi naj bile na splošno glede tega hitrejše in bolj dojemljive. Ne vem. Vem samo, da je privajanje na kahlico pri Zari potekalo veliko bolj enostavno. En mesec po začetku se že lahko brez skrbi odpravimo na izlet, sprehod, v park, v mesto po opravkih ipd., ne da bi nas skrbelo ali jo bo potrebno večkrat preobleči. V prejšnjih dneh, ko smo se potepali po Benetkah, nas je vse presenetila, saj je brez problema vedno povedala, kdaj jo tišči na stranišče in če je bilo potrebno je tudi zdržala do kakšnega javnega stranišča ali do apartmaja, če smo bili v bližini. Med vožnjo smo ji sicer dali pleničko, ampak se je videlo, da ji je to neprijetno in na poti nazaj, smo se raje ustavili na bencinski črpalki in jo peljali lulat. Plenička je bila suha. Večkrat je vprašala, če mora imeti pleničko in zakaj. Včasih tudi zvečer vpraša zakaj mora spati s pleničko, ampak zaenkrat bomo še pustili tako in bomo še nekaj časa počakali z ukinitvijo nočne pleničke. Včasih se zbudi s suho pleničko, včasih pa je mokra, zato se mi zdi smiselno, da še malo počakamo in ko bo čez dan popolnoma samostojna (ko je ne bo več potrebno niti enkrat vprašati in opomniti, nekako tako), bomo pleničko dali stran še ponoči. Po občutku.

Ravno v dneh, ko je sprejela to pomembno odločitev, sem končala z branjem knjige Od rojstva brez plenic, avtorice Ane Božič. Čeprav mi ta pristop ni blizu in ga pri svojih otrocih nisem in najbrž tudi ne bom preizkusila, se mi zdi knjiga dobra in vredna branja. Vsekakor sem v knjigi pridobila nekaj koristnih informacij v povezavi s tem, kako se lotiti odvajanja od pleničk (seveda so tudi nasveti, ki pridejo prav pri malčkih), kar sem lahko uporabila tudi pri Zari. Najbolj pa mi je pri odvajanju od pleničk koristila mirnost Ane, ki se čuti skozi priročnik in ki starše spodbuja k mirnemu, potrpežljivemu pristopu in povezovanju z otrokom. Gre za obdobja, ki znajo biti za starše naporna in stresna, zato kakšna dodatna vzpodbuda, nasvet in pozitiven pristop niso nikoli odveč. Priročnik vsekakor priporočam tistim, ki vam je pristop blizu, pa tudi tistim, ki ste zgolj radovedni in raziskujete različne pristope. Odločila sem se tudi, da bom knjigico podarila preko svojega bloga, zato v prihodnjih tednih spremljajte moje objave. Zapisala pa bom tudi nekaj svoji nasvetov in izkušenj, ki so nam pomagale na poti brez plenic.

Z ljubeznijo, Mama.

2 Comments