Prejšnji teden smo se odpravili na neke vrste "babymoon". To je zadnje potovanje ali izlet preden se rodi otrok, saj po rojstvu otroka mama nekaj časa pač ne zmore takšnih aktivnosti in ponavadi takšni sproščeni izleti za nekaj časa odpadejo (da ne govorimo o dodatnem usklajevanju glede počivanja, hranjenja, previjanja in o dodatni prtljagi). Zelo sem si želela, da bi se še zadnjič kot štiričlanska družina odpravili nekam za nekaj dni, se umaknili od vsakodnevnih obveznosti in se morda še bolj povezali. Izbrali smo Benetke, saj sva se s Tomijem že nekaj časa pogovarjala o tem, da bi si jih želela ponovno videti. Tam sva se zaročila in zato naju na Benetke vežejo posebni spomini. Otrokoma o izletu nisva govorila. Tisti dan, ko smo načrtovali odhod proti Italiji, smo imeli tudi nosečniško fotografiranje pri Ujeti trenutek z Juretom in Piko, zato sva jima razložila samo to, da se gremo fotografirati in da se bomo o vsem ostalem pogovorili po fotografiranju. No, po fotografiranju smo se odpravili na pizzo k Gallusu na Bled in ko sva jima povedala, da gremo v Benetke sta bila navdušena.

Vožnja je potekala zelo mirno. Otroka sta v avtomobilu po kosilu zaspala in sta spala skoraj do Benetk. Tam smo parkirali v garažni hiši in se z vodnim taksijem odpravili do postaje v bližini našega apartmaja. Aljažu je vožnja z vodnim taksijem polepšala dan, saj ima zelo rad morje in ladje. Ker smo prispeli pozno popoldan, smo se tisti dan bolj malo sprehajali in smo se raje razpakirali ter spočili za naslednji dan.

Naslednja dva dni sta potekala nekako v enakem ritmu. Ker se zjutraj zelo zgodaj zbudimo, smo se dokaj hitro uredili in odpravili do bližnje pekarne in potem poiskali kakšno kavarno, kjer smo pojedli in (ne v miru) spili kavo. To je bila v bistu že naša malica in ne zajtrk, ker smo potrebovali kar nekaj časa, da smo se odločili za primerno kavarno (če lahko temu tako rečeš, meni osebno italijanske kavarne niso všeč). Mmmm, ampak pekarna pa je bila odlična in čokoladni rogljički so vsako jutro razveselili eno zelo lačno nosečnico.

Čez dan smo bili zelo aktivni in se skoraj ves čas sprehajali, občasno smo se ustavili na kakšni klopci, pa na kosilu ali pa kje drugje in kaj pomalicali. Otroka s hojo nimata težav in sta tudi brez problema hodila od jutra do poznega popoldneva, z občasnimi postanki. Ko sem opazovala nekatere res že velike otroke v vozičkih, sem bila kar hvaležna, da s tem nimamo težav in otroka niti ne marata takšnega omejevanja. Nikogar ne obsojam, vsak starš si po svoje olajša situacijo in najbrž ima svoje razloge, ampak se da tudi brez, kar je lepo dokazala naša dveletna Zara, ki je Benetke prehodila podolgem in počez. Prtljago smo imeli v potovalnem nahrbtniku, v katerega sem pripravila tudi nekaj hrane za zraven (sadje, jogurte, kruh, prigrizke ipd.) in smo ga puščali v apartmaju, jaz pa sem imela s seboj vedno nahrbtnik z osnovnimi potrebščinami (voda, prigrizek, kakšna pobarvanka, nalepke in barvice, vlažilni robčki, robčki, stvari za preoblečt za Zaro, ki jih na srečo nismo potrebovali ipd.). Zraven smo imeli tudi Map'co to go z vrečkami zaposljivkami za primer, ko je bilo otroka potrebno dodatno zaposliti, saj drugih igrač, razen nekaj knjigic, nismo vzeli s seboj.

Tudi meni hoja ni bila prenaporna in sem se odlično počutila. Doma sem nekaj časa celo oklevala glede tega ali bi se sploh kam odpravili, ker sta otroka zelo aktivna in je lahko zame že kar naporno, ampak sem vesela, da smo šli. Večinoma se doma ob večerih počutim bolj obremenjeno in najbrž je krivo tudi to, da sem večino časa v sedečem položaju, kar je obremenjujoče za hrbtenico in trebušček. Vsekakor sem bila pozitivno presenečena nad tem, koliko smo dejansko prehodili in če se spomnim svoje prve nosečnosti vem, da takrat tega zagotovo ne bi zmogla. Zanimivo, kako so si nosečnosti med seboj različne, čeprav nobena moja nosečnost ni bila težavna (trkam).

Na Trgu Sv. Marka, je bil prostor, kjer sta lahko vsaj malo prosto tekala, zato sta to z veseljem izkoristila. Bilo je nekaj gneče, ampak samo ob določenih urah in na določenih mestih, tako da ni bilo prehudo. Vztrajala sva, da se moramo ves čas držati za roke, kar jima vedno ni bilo najbolj všeč (predvsem Zara ima spet/še vedno obdobje, ko bi vse sama in po svoje), ampak nam je uspelo.

Zadnji dan nas je razveselilo prekrasno sonce (tudi drugače vreme ni bilo slabo, delno oblačno in pa popoldan je bilo nekoliko več vetra) in tako smo lahko lepo zaključili naš izlet. Počasi smo že vsi komaj čakali, da se vrnemo domov in pojemo še kaj drugega kot pizzo in testenine, hihi.  Luštno je bilo, pa še vožnja domov je potekala enako mirno, kot tista tja, zato smo bili še posebej hvaležni. Pa še kdaj.

Z ljubeznijo, Mama.

Comment