Že nekaj časa potihoma razmišljam o tem in priznam, da mi ni lahko. Morda mi bo lažje, če besede spravim "na papir" in jih delim še s kom, ki se počuti in razmišlja enako. To je moja tretja nosečnost in najbrž tudi zadnja. Ta beseda zadnja je zame težko izgovorljiva in ta zadnjič me občasno tudi razžalosti. Zadnjič čutim premike otročka znotraj svojega telesa, zadnjič božam trebušček, zadnjič se počutim okorno in se težko vstajam iz kavča in zadnjič v meni raste novo živo bitje.

Ko pomislim, da bom čez par tednov v rokah že držala mehko in dišečo štručko, sem srečna. Veselim se tega trenutka in čutim, da sem pripravljena na najino srečanje. Hkrati me rahlo stisne pri srcu. Sem bila dovolj pozorna med nosečnostjo? Bi se morda lahko še večkrat vlegla, sprostila in se pogovarjala z rastočo pikico? Bi morda lahko še večkrat pobožala svoj trebušček in si poskusila brce še bolj vtisniti v spomin? Sem naredila dovolj fotografij rastočega trebuščka, da bom imela večen spomin na čudež življenja, ki ga je rodilo moje telo? Sem dovolj skrbela zase in za otročka in se pustila tudi kaj razvajati? Takšna in drugačna vprašanja se mi podijo po glavi in čeprav najbrž ne bi spremenila niti ene stvari, ki sem jo naredila ali doživela med svojo nosečnostjo, se zadnje tedne še nekoliko večkrat dotaknem trebuščka, spregovorim nekaj več besed s svojim otročkom, mu zavedno kaj preberem ali zapojem in naredim še kakšno fotografijo trebuščka več. Ker ne želim pozabiti.

Ves čas se sprašujem ali se bom čez leta še spomnila, kakšen je občutek, ko se nekomu kolca v tvojem trebuščku? Se bom še kdaj počutila tako polno življenja? Bom pogrešala to čudovito obdobje? Trebuščka ne bo več, moje telo se bo postaralo in otročki bodo odrasli. Življenje bo lepo, a drugačno.

Tolaži me, da me vsaka trenutna izkušnja, nosečnost in materinstvo oblikujejo in dopolnjujejo ter da bodo za vedno ostali nekje v meni. Del mene.

Z ljubeznijo, Mama.


8 Comments