V petek, ko ponavadi objavim moj Nosečkin dnevnik, je bil poseben dan in zato mi ga takrat nepričakovano (pa vendar malo pričakovano in zelo zaželjeno, hihi) ni uspelo objaviti in ga objavljam z enotedensko zamudo. Zdaj, ko to pišem, sem se že navadila na svoje "staro" telo brez trebuščka in na svežo štručko, ki mi krajša dneve in noči. Nestrpnost pred Jakobovim prihodom je le še daljni spomin, a zdaj vem, da sem z razlogom čutila to močno željo, da se mi čimprej pridruži. V četrtek (en dan pred porodom) sem imela prvi ctg, ki je pokazal, da je otrok zelo nemiren in posledično je bil takšen tudi srčni utrip. V petek zjutraj sem se odpravila na ponovni ctg, ki je pokazal enako, zato so me zdravniki pregledali, a opaziti ni bilo nobenih posebnosti. Naročeno mi je bilo, da se dopoldan vrnem na ctg in po potrebi bom ostala v porodnišnici, če bo potrebna sprožitev poroda. Tako se je tudi zgodilo in še isti dan nas je razveselil naš Jakob. Več pa v porodni zgodbi...

Zadnji teden nosečnosti je tako potekal predvsem z mislijo na porod.

Hvala vsem, ki ste me spremljali vseh (skoraj) 40. tednov nosečnosti in z mano delili vse lepe in tudi tiste malo težje trenutke. Ostal bo lep spomin na nosečnost. Zahvala gre tudi Nosečkinemu dnevniku, ki sem ga izdala ravno ob pravem času, da sem vanj lahko beležila vsaj eno svojo nosečnost. Zagotavljam vam, da vam ne bo žal denarja, ki ga boste namenile nakupu dnevnika, saj vas bo resnično spremljal čez vsako obdobje in prelomnico v nosečnosti in vam ostal v večen spomin. Ne glede na to ali pišemo zase ali za otročke, ki bodo to nekoč brali, je vredno.


40. TEDEN

Teža: 59 kg.

Obseg trebuha: 108 cm.

Kako se počutiš? Počutim se dobro, sem pa že malo izčrpana in bi si želela, da se začne novo poglavje mojega življenja.

Nosečniška hrepenenja: Ta teden sem pojedla ogromno jagod in ananasa, saj vem, da med dojenjem takšne hrane ne bom mogla kaj dosti in sem si jo zato raje zdaj privoščila.

Kaj je bilo ta teden najlepše? Najlepše je bilo, ko sem se odpravila na obisk k prijateljici z enomesečnim dojenčkom in, z Jakobom v trebuhu, pocrkljala majhno štručko. Res je neverjetno, da žensko telo zmore zanositi in donositi takšno štruco. V tistem trenutku sem v naročju držala novorojenčka, ki je bil približno enake velikosti, kot moj Jakob v trebuhu. Neverjetno.

Kaj je bilo ta teden najtežje? Čakanje, seveda. In razmišljanje o tem ali je z otročkom vse v redu ter kako bo potekal porod.

Kateri dogodek tega tedna si boš za vedno zapomnila? Poskušala sem si čimbolj vtisniti v spomin še zadnje brce in premike, njegovo kolcanje, občutek teže trebuha, okorne premike in občutek povezanosti z nerojenim otrokom. Upam, da si bom to čez leta še lahko priklicala v spomin. Zanimiva sta bila tudi Aljaž in Zara, ki sta bila enako naveličana čakanja, kot jaz. Imela sem občutek, da sta že malo obupala nad prihodom svojega bratca, haha.

Ne morem verjeti, da je konec zadnjega tedna moje nosečnosti...

Z ljubeznijo, Mama.

Comment