Kljub temu, da nikjer na blogu nimam zapisanih prvih dveh porodnih zgodb, sem se odločila, da bom svojo tretjo porodno izkušnjo delila tudi tukaj (morda bom kdaj v prihodnje zapisala tudi prvi dve porodni zgodbi). Veliko nosečnic pred porodom prebira različne izkušnje in razmišlja o svojem porodu ter si na podlagi tega lahko ustvari tudi lažjo predstavo o tem, kako porod poteka, kako zelo se lahko porodna izkušnja razlikuje od ženske do ženske in od nosečnosti do nosečnosti, pripravi se lahko na svojo porodno izkušnjo in se lažje osredotoči na to, kar si med porodom želi in kaj ne (moč misli, vizualizacije) ipd. Za nekatere je to pomemben del priprav na porod in vesela bom, če bo tudi moja zgodba kateri nosečnici koristila.

Na prvem pregledu mi je bil izračunan predviden datum poroda 19.5.2016, a sem se po nuhalni svetlini, ki je pokazala datum poroda 18.5.2016, bolj osredotočila na slednjega. Ker sem oba otroka rodila nekaj dni prej, sem bila prepričana, da bo tako tudi tokrat. Ravno zato sem bila po 10. maju že zelo nestrpna in sem se počutila, kot da je moj rok že mimo, čeprav dejansko še ni bil. 19. maja sem imela v porodnišnici prvi ctg, ki je pokazal, da je otroček zelo nemiren (res se je veliko premikal in tudi jaz sem imela čuden občutek glede njegovega počutja), prav tak pa je bil tudi njegov srčni utrip. Naslednji dan, 20. maja, sem se zjutraj vrnila v porodnišnico, kjer je ctg pokazal enako. Ginekolog me je pregledal in naredil ultrazvok. Kljub temu, da ni opazil nobenih posebnostih in da se ni še nič dogajalo, mi je naročil naj se vrnem ob 10.30h nazaj, na ponoven ctg. Razložil mi je, da me bodo v primeru, da bo ctg ponovno takšen, zadržali v porodnišnici in porod sprožili. Bila sem en dan čez rok in to me je presenetilo. Čez celotno nosečnost sem se pripravljala na naraven porod in umetna sprožitev ni bila moja želja. Glede na situacijo in občutek, sem zdravnikovo odločitev sprejela in upala, da bo nadaljevanje poroda, kljub sproženemu začetku, še vedno čimbolj naravno in spontano. V času, ki sem ga imela, sem se odpravila na sprehod in nakupila še nekaj stvari za otroka ter odšla domov, kjer sem na hitro pripravila še nekaj stvari za k babici (moža sem pri porodu želela ob sebi, zato sem se dogovorila, da otroka v primeru, da mi porod sprožijo prespita pri moji mami) in se najedla.

Vrnila sem se ob dogovorjeni uri in ctg je bil še vedno slab. Ostala sem v porodnišnici ter dobila gel za mehčanje materničnega vratu. To je bila moja prva takšna izkušnja, zato nisem imela pojma, kaj naj pričakujem in kdaj lahko pričakujem začetek poroda. Minilo je že nekaj ur in nič ni kazalo na to, da bi kmalu rodila. Okoli štirih popoldan je prišel Tomi in nekje v tistem času so se že dokaj redno pojavljali rahli popadki, ki pa še niso boleli, ampak so telo najbrž samo pripravljali na prave popadke. Vse je potekalo dokaj mirno, med vsem tem pa nisem bila v porodni sobi, ampak v navadni sobi z udobnejšo posteljo. Nekaj časa sem ležala in skušala počivati, malo sem hodila gor in dol, pa tudi nekaj počepov sem naredila, dvakrat sem se stuširala z vročo vodo in se po večerji, okoli pol sedmih, odpravila še na en intenziven sprehod okoli porodnišnice. Ves čas mi je družbo delal mož, ampak ker res nič ni kazalo na to, da bom rodila, sem ga okoli sedmih poslala domov, da bi se lahko oba naspala. Z zdravnikom in babicami smo se dogovorili, da se bomo zjutraj pogovorili o tem, kako naprej.

Počivala sem (kolikor sem lahko, glede na to, da so me vsake toliko še priklopili na ctg) in ravno takrat, ko bi lahko zaspala, so se začeli pravi popadki, ki so bili že kar intenzivni in pogosti. Babici sem takoj obvestila, da se nekaj dogaja, a po ctg-ju in pogovoru smo predvidevale, da bo kljub temu trajalo še nekaj ur ali morda celo do jutra. Moram priznati, da sem bila v tem trenutku malo skeptična, saj si nisem predstavljala, da bi lahko tako intenzivni in pogosti ter boleči popadki trajali dolgo, ker so bili veliko bolj intenzivni, kot sem se jih spomnila od prejšnjih dveh izkušenj. Ves čas sem si v mislih govorila, da zmorem in da sem najbrž že pozabila kakšna je ta bolečina.

Občutek mi ni dal miru, zato sem prosila, če lahko pokličem Tomija nazaj k sebi, ker bi bila tako veliko bolj mirna. Ura je bil približno 9.00h. Babica je predlagala, da še počakam in poskušam počivati ter ga pokličem čez kakšno uro, če bo še vedno tako resno. Dobila sem vroč termofor in poskušala počivati ter predihavati popadke na enem in drugem boku. Vsake toliko časa sem šla tudi na stranišče in ko sem šla na stranišče okoli 10.00h sem opazila nekaj krvi, a se mi še ni zdelo toliko, da bi k sebi poklicala babico. Nazadnje, ko so me pregledale, sem bila namreč odprta komaj dva prsta in to je bilo nedolgo pred tem. Ulegla sem se nazaj v posteljo, predihala popadek, v tistem pa sem začutila, kako mi je začela odtekati voda in kako je popadek postal močnejši. Pritisnila sem na gumb, da sta prišli babici, ki sta me takoj poslali v porodno sobo. Popadki so bili v tem trenutku že tako močni, da sem komaj prišla do postelje, vmes pa sem poklicala še Tomija. Bila sem že popolnoma odprta in čutila že t.i. popadke tiščalnike, zato sem hitro dobila antibiotik za streptokok B in bila pripravljena na porod. V tistem trenutku sem že vedela, da bo Tomi porod zamudil kljub temu, da smo od porodnišnice oddaljeni le kakšne štiri km. Ne spomnim se točno kolikokrat sem potisnila, ampak vse je potekalo zelo hitro. Pobožala sem glavico in nato potisnila še dvakrat, da je ob 23.03h prišel na svet naš Jakob. Takoj sem ga dobila na trebuh in prsi in tako sva počakala, da se nama pridruži še Tomi in prereže popkovino. Tako kratkega in intenzivnega poroda resnično nisva pričakovala, ker se je drugič vse odvijalo zelo postopoma in še nekoliko počasneje kot prvič. Žal mi je, da je Tomi zamudil te trenutke, a sem hkrati zelo hvaležna, saj je zame vse potekalo zelo hitro, lepo in prvič tudi brez kakršnihkoli šivov (vam povem, da je razlika neverjetna in končno razumem, kako nekatere ženske po porodu tako hitro okrevajo). Prav tako sem tudi okrevala zelo hitro in brez posebnosti. Za Jakoba je bil tak intenziven porod sigurno bolj naporen, zato trenutno potrebuje nekoliko več crkljanja in pozornosti in čeprav je to lahko tudi naporno, ga vsi z veseljem pocrkljamo.

Priznam, da porod ni bil takšen, kot sem si ga predstavljala, a je bil po drugi strani ravno tak, kot sem si želela. Tudi porodni načrt je tokrat ostal v moji torbi, skupaj s pomirjajočo glasbo, saj sem ju hranila za tisti pravi začetek poroda, ki pa se je končal prehitro, da bi lahko o tem sploh razmišljala. Babicam sem povedala, da si želim naravnega poroda, zavrnila sem protibolečinska sredstva ter prosila za pridušeno svetlobo. Vse ostalo, kar je bilo zapisano v porodnem načrtu, se je uresničilo samo po sebi.

Z ljubeznijo, Mama.


Jure in Pika iz Ujeti trenutek sta za nas ustvarjala spomine že med nosečnostjo in zato sta, seveda, ovekovečila tudi naše prve skupne trenutke in našega novorojenčka. Odločili smo se za izdelavo kartice za zahvalo (Birth Announcements), ki jo lahko vidite zgoraj. A ni čudovita ideja in lep spomin? Gre za kartice dimenzije 10x15 natisnjene na mat fotopapir, na njej pa je fotografija vašega sončka ter podatki o rojstvu (datum, ura, teža, dolžina). Komaj čakam, da dobim še tiskano verzijo (fotografirali smo se v petek, kartice bodo pri nas predvidoma v sredo).

2 Comments