Na koncu nosečnosti sem veliko razmišljala o trenutku, ko bosta prišla v porodnišnico tudi Aljaž in Zara ter bomo preživeli nekaj prvih skupnih trenutkov kot petčlanska družina. Tega sem se zelo veselila, čeprav dejansko nisem vedela, kako bosta otroka reagirala in ali bosta bratca lepo sprejela. V mislih sem imela nekaj različnih scenarijev, ampak ta, ki se je potem dejansko zgodil, je bil več kot popoln in mislim, da smo postavili dobre temelje za nadaljni odnos.

Otroka je v porodnišnico pripeljal Tomi. Prišli so v času, ko ni bilo obiskov, zato da smo se lahko v miru spoznali in pocrkljali. Najprej sem nameravala Jakoba v tem času odložiti v posteljico in ju pričakati s prostimi rokami, ampak mu to ni bilo všeč in je bil najraje pri meni, zato sem ga imela kar v svoji postelji. Otroka me prejšnji dan nista videla (tega sicer nista navajena, ampak sta zelo prilagodljiva in sta bila zelo pogumna teh nekaj dni brez mamice), zato sem ju najprej objela in pozdravila, ampak njiju je zanimal samo bratec. Ko sta ga zagledala, sta ga, mirno in z velikimi očmi, začela opazovati. Usedla sta se zraven njega in se ga začela dotikati. Najprej sta bila zelo previdna, kasneje pa sta postala že malo bolj pogumna, zato smo se na hitro pogovorili še o tem, kako ravnamo z dojenčki in na kaj je potrebno paziti (tukaj se mi zdi pomembno, da se vse razloži kratko in jedrnato in da se preveč ne opozarja in poudarja, ker ima otrok lahko hitro občutek, da počne vse narobe in da ni zaželjen). Zara je ves čas spraševala: "To je Jakob (ona mu reče "Jakot")? To ima rokice? To ima nogice?" ipd. Navdušena je bila, ker je tako majhen in ima tako majhne prstke. Aljaž je bil tišje, ampak v očeh sem mu videla, da mu je všeč in da je zadovoljen. Oba sta ga želela držati v naročju. Kmalu zatem se je umaknil, me občasno še kaj povprašal o tem, zakaj sem v porodnišnici, kako dolgo bom in še nekaj drugih malenkosti v povezavi z Jakobom, potem pa se je lotil barvanja (v porodnišnico sem vzela tudi barvice in pobarvanke). Za Zaro sem tako ali tako pričakovala, da jo bo vse v povezavi z dojenčkom veliko bolj zanimalo. Najbrž zato, ker je deklica in ker je tudi drugače zelo skrbna. Ležala je ob njem, ga opazovala, božala in poljubljala.

Zdaj, ko gledam fotografije in videoposnetek sem res vesela, da sem vzela v roke telefon in ovekovečila te prve trenutke, ker bi si drugače čez leta težko predstavljala kako mirno in spokojno smo ga sprejeli v družino. <3

Tudi zdaj, ko smo že doma, je Zara veliko ob njem, mi kaj pomaga, ga drži (skupaj z mano, seveda), boža in poljublja. Takšno ljubezen je že med nosečnostjo izkazovala do trebuščka in mi velikokrat govorila o tem, kako bo po rojstvu. Vesela sem, da je res tako in da se je ta njena ljubezen ohranila (pustimo to, da mi ga včasih zbudi, ko ga ravno pomirim in da mi je prve dni ukazovala kdaj naj ga nahranim in kako dolgo ga lahko hranim ipd., haha). Zanimivo je, kako imata vsak svoj način izkazovanja pozornosti Jakobu in kako se med seboj razlikujeta. Včasih se zgodi, da ga kateri od njiju malo preveč stisne, ampak glede na njuno starost je to normalno in zato niso nikoli sami v prostoru. Zaenkrat še tudi nisem opazila nekih posebnih sprememb v njunem obnašanju. Oba z možem se trudiva, da jima posvetiva dovolj pozornosti in zaenkrat nam kar gre in sem zadovoljna. Najtežje za njiju (oz. predvsem za Zaro) je najbrž to, da ju zvečer ne uspavam jaz, ker sem takrat z Jakobom, ampak sem pa zato pred tem vedno z njima in ju vedno tudi spremljam v posteljo, tako da sta to pogumno sprejela, čeprav sta bila zelo navajena na mojo bližino.

Seveda so trenutki, ko je naporno in ko vsak od njih nekaj potrebuje in moraš postaviti prioritete ter normalno funkcionirati kljub Jakobovem joku in razposajenosti starejših dveh, ampak bomo preživeli. Glede na izkušnjo po Zarinem rojstvu, so najtežji ravno ti prvi trije meseci, ko se vsi še malo navajamo na situacijo, potem pa postane vedno lažje in ti živčke kodrajo samo še bratsko-sestrske lumparije.

Mimogrede bi se vam rada še zahvalila za vse čestitke in lepe želje. Res je bilo lepo prebrati toliko lepih misli. Hvala.

Z ljubeznijo, Mama.

2 Comments