Na Pohorje z gondolo

Home / Uncategorized / Na Pohorje z gondolo

V nedeljo smo se odpravili na Pohorje z gondolo, ker sta otroka že nekaj časa govorila o vožnji z gondolo in ker je minilo že kar nekaj časa, odkar smo se z njo nazadnje peljali. Na vrhu je bilo dokaj hladno, ker je pihal mrzel veter, zato se nismo dolgo zadržali, smo se pa imeli vseeno zelo lepo. Zara se lanskoletne vožnje z gondolo ni spominjala, zato je bilo zanjo, kot da se pelje prvič (A ni to luštno, ko nekaj pozabijo in potem to znova doživijo “prvič” in lahko primerjaš njihovo reakcijo ter opazuješ navdušenje?).

Tokrat je Jakoba v nosilki Boba 4g nesel Tomi. Glede na to, da je Jakob večinoma zraven mene, v mojem naročju, sem si zaželela, da bi lahko bila tokrat bolj vključena v aktivnosti s starejšima otrokoma. Prejšnji teden sta zaznamovali dve stvari, zaradi katerih sem opazila, da me (predvsem Zara) potrebujeta nekoliko bolj kot ponavadi. Kot sem že pisala, sta bratca lepo sprejela in nismo imeli nobenih težav z ljubosumnostjo. Vedno sem se trudila, da sem tudi njima posvetila dovolj pozornosti in si vsaki dan vzela nekaj časa za igro z njima ali pa za branje knjig, crkljanje in žgečkanje ter podobne “malenkosti”. Do prejšnjega tedna je bilo vse normalno, prejšnji teden pa sem, na sprehodu z Jakobom, srečala Zaro in Aljaža s svojo vrteško skupino in videla sem, da je bila Zara zaradi tega malo žalostna. Nikoli nisem skrivala tega, da sem jaz z Jakobom doma, da greva tudi na sprehod, v trgovino ipd., ampak najbrž je to dojela šele, ko me je zagledala. Ni jokala ali kaj podobnega, ampak je ravno isti dan tudi zbolela, tako da je bilo vsega preveč in me je po tistem večkrat poiskala, opozorila nase tako ali drugače, iskala potrditev iz moje strani (“Mami, si moja?”) ipd. Morda je bilo krivo ljubosumje, morda pa bolezen, ampak po moje je bilo krivo oboje. Te dni, ko je bila doma z mano in Jakobom, sem se trudila, da sem bila čimveč z njo, da sem jo čimbolj vključila v vse, kar sem počela, tudi v skrb za Jakoba (kar tudi sicer zelo rada počne), jo čimvečkrat prijela v naročje in objela ter ji povedala, da jo imam rada. Tudi v živalskem vrtu in na Pohorju sem se trudila, da bi bila čimveč z njima in da bi ta nova čustva uspešno predelali in mislim, da nam je uspelo. Glede nato, da je Zara še dokaj majhna in da je ravnokar tudi v obdobju kljubovalnosti, nam gre dobro in zavedam se, da so njune reakcije na spremembe minimalne ter neprimerljive z nekaterimi zgodbami, ki sem jih slišala. Res sta zelo razumna.

Zelo sem hvaležna za svojo družinico in za to, da lahko skupaj preživljamo takšne lepe in sproščene trenutke.

Neizmerno vas imam rada.

Z ljubeznijo, Mama.


Ker ravno na teh fotografijah nosim svojo previjalno torbo, ki je lahko tudi nahrbtnik, jo moram omeniti. Gre za Stokke Changing Bag in mi v trenutkih, ko sem z vsemi tremi otroci ter potrebujem proste roke, pride zelo prav. Je ravno prav velika za vse naše potrebščine, ki jih imam vedno s sabo in zelo praktična, saj jo lahko uporabljam pripeto na voziček, obešno na ramenih ali tako, kot je prikazano na fotografijah. Več o njej bom povedala v eni izmed naslednjih objav, primerjala pa jo bom tudi z običajno Stokke previjalno torbo. Več o o torbi in drugih Stokke izdelkih najdete na spletni strani Stokke.com.

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen

X