Slovo od dojenja

Slovo od dojenja

Nimam veliko fotografij, na katerih dojim svoje otroke, a te, ki jih imam, so mi zelo ljube. Dojenje je zame nekaj zelo osebnega in vedno sem se med dojenjem raje umaknila ter teh nekaj trenutkov izkoristila samo za naju in za povezovanje. Seveda pa je prišlo tudi do situacije, ko sem dojila v javnosti in s tem nimam nobenih težav. Kadar se mora, se mora. Dojenčki nas potrebujejo in velikokrat je tako, da se težko prilagodijo našemu urniku (moji otroci niso nikoli imeli posebnega urnika dojenja, vedno so bili dojeni na njihovo pobudo in glede na njihove potrebe). Na misel mi ni padlo, da bi zaradi tega iskala nemogoče prostore, ostajala doma in bila pod stresom. Res pa je, da je to veljalo za čas, ko so bili majhni dojenčki in ne za zadnje mesece, ko je bilo dojenje še samo crkljanje pred spanjem in ponoči. Zadnjih nekaj mesecev sva obroke dojenja postopoma ukinjala. Tik pred vstopom v vrtec sva z dojenjem čez dan prenehala. Na začetku je čudno gledal in nekajkrat malo težje zaspal, a ker ima dudo, ni bilo pretirano težko. Verjamem, da mu je bilo zato lažje vstopiti v vrtec in da je tudi to eden od razlogov, da je pojedel več goste hrane. Dojenje je vedno bolj postajalo “samo” crkljanje in vedela sem, da bova zaključila takoj, ko bom presodila, da dojenja ne potrebuje. Pred kakšnim mesecem dni sem začutila, da mi dojenje postaja prenaporno in da je tudi on že toliko samostojen in velik, da to ni več njegova primarna potreba. Prestala sva že veliko. Vzpostavitev dojenja ni nikoli enostavna. Dojenje je trdo delo in ne jemljem ga kot samoumevnega, a vedno poslušam sebe in otroka, zato nisem dvomila v svojo odločitev. V kolikor se eden izmed naju med dojenjem ni počutil dobro, ni imelo smisla vztrajati. Stroga dieta, na kateri sva bila že kar nekaj časa, me je izčrpala in na dojenje sem želela ohraniti lepe spomine. Zdaj lahko rečem, da sem izbrala pravi trenutek. Čeprav mi je bilo (in mi je še vedno) hudo in odločitev ni bila lahka, je bila prava.

Ponosna sem nase in na skoraj štirinajst mesecev, ko sem vztrajala, kljub temu, da ni bilo enostavno. Že tretjič sem občutila neponovljive občutke in doživela vse čarobne trenutke s svojim otročičkom. Vem, da se mu dala dobro doto za življenje in to mi največ pomeni. Nikoli ne bom pozabila iskrivih oči, ki so me med dojenjem zasanjano opazovale, navihanega nasmeška, ki sem ga izpod prsi videla samo en del, majhnih prstkov, ki so me držali in zadovoljnega obraza po tem, ko je sit in umirjen zaspal. Vsaka prelomnica in vsak nov dan, ko so naši otročki še večji in bolj samostojni so tako grenko-sladki, da besede težko opišejo. Vesela in ponosna se veselim z njimi in ploskam njihovemu napredku, a jih potihoma in s solzami večkrat opazujem in razmišljam o tem, kako bi ustavila čas.

Jakob, nič več nisi moj dojenček. Niti enkrat nisi zajokal, ko ti dojenja nisem ponudila. V bistvu se na dojenje sploh nisi spomnil in si mirno zaspal brez, jaz pa sem ostala s cmokom v grlu, presenečena in nekoliko olajšana. Hvala, da si mi olajšal to obdobje in hvala za vse radosti dojenja, ki sem jih lahko s teboj doživela že tretjič.

Z ljubeznijo, Mama.

X