Si želiš prenehati z dojenjem, pa ne veš kako?

Si želiš prenehati z dojenjem, pa ne veš kako?

Pred tedni sem objavila svoje slovo od dojenja in takrat dobila kar nekaj vprašanj v povezavi s tem, kako in zakaj sem se odločila, da Jakoba odstavim. Vem, gre za tematiko, o kateri ni lahko govoriti, pa vendar je dojenje odnos dveh oseb in v kolikor ena oseba (v najinem primeru sem bila to jaz) dojenja ne želi več, nima smisla vztrajati. Na tem mestu bi rada poudarila, da gre za mojo osebno izkušnjo. Podpiram dojenje in sem vse tri otroke dojila več kot eno leto, kar se mi zdi optimalno in najbolje za njih. Če Jakob ne bi bil star 14 mesecev, se za ta korak ne bi odločila, ampak bi vztrajala vsaj eno leto oz. čimdlje. Vedno sledim svojemu občutku in tokrat mi je le-ta govoril, da je bilo dovolj. Odločitev za prenehaje dojenja ni bila lahka, a je bila smiselna in prava. #normalnoje, da si v nekem trenutku želiš z dojenjem prekiniti in #normalnoje, da pri tem upoštevaš tako svoje želje, kot tudi otrokove želje, predvsem pa potrebe. Če si utrujena, naveličana ali se soočaš s kakšnimi drugimi težavami v povezavi z dojenjem, pa še ni pravi čas za prenehaje z dojenjem oz. to ni rešitev, ti predlagam pogovor s svetovalko za dojenje. Veliko lahko pridobiš tudi s poslušanjem izušenj drugih mamic, a ni nujno, da bodo znale pomagate v tvoji specifični situaciji. Moja situacija ni enaka tvoji in moja izkušnja je lahko samo za v razmislek ter zato, da iz nje potegneš tisto najbolje zase.

Pravijo, da se vsak otrok lahko odstavi sam in da ima časa za to veliko (nisem prepričana, a prebrala sem, da je naravna, biološka meja tam nekje do petega leta) ter da je podaljšano dojenje za otroka koristno iz večih različnih razlogov, kar podpiram, če si mama in otrok to želita. Slišala sem že ogromno različnih zgodb, dobrih argumentov za dojenje in za dojenje po dopolnjenem prvem letu starosti in tudi nekaj takšnih žalostnih zgodb, kjer so mamice zaradi dojenja zasmehovali, obtoževali, jim podajali napačne informacije in jim dajali občutek, kot da so slabe mame (to obsojanje gre lahko v obe smeri, k tistim, ki ne dojijo in k tistim, ki dojijo (za nekoga) predolgo). Mislim, da je edino pravilno, da vsaka mama naredi, kot čuti in kot je prav za njenega otroka. Svoje otroke poznamo zelo dobro in če prisluhnemo njihovim potrebam, se na njih odlično odzivamo ter jih uspešno zadovoljimo. Materinski čut je nekaj, kar nobena od nas ne bi smela preslišati in jaz osebno se vedno orientiram po njem, čeprav bi okolica kdaj naredila drugače. Tudi če se moje dejanje izkaže za napačno, sama nosim odgovornost in je to zame še ena življenjska lekcija, ne pa napaka, ki sem jo naredila, ker mi je nekdo drug tako rekel oz. “svetoval”. Ker sem po svoji objavi dobila kar nekaj vprašanj o tem, kako sem se odstavljanja lotila, bom danes zapisala nekaj svojih nasvetov za tiste, ki si želite z dojenjem prenehati, pa ne veste, kako.

  1. Zelo dobro premislite o tem, če si to zares želite in če je res primeren čas. Upoštevajte otrokovo starost, počutje, njegove osebnostne lastnosti in še kaj. Ko boste v svojo odločitev 100% prepričane, se lahko zadeve lotite. Ne priporočam, da si v postopku premislite, saj boste otroka s tem le še bolj zmedle in naslednjič bo zadeva še težja.
  2. Otroku svojo odločitev povejte, na njemu primeren način. Tudi enoleten otrok že marsikaj razume in mislim, da so otroci zelo veseli in hvaležni, če smo z njimi iskreni.
  3. Odstavljanje bo lažje, če vam lahko na pomoč priskoči očka. V kolikor je možno, da večerno uspavanje in nočno vstajanje prevzame očka, bo lažje vam in otroku. Midva z Jakobom sva se proti koncu dojila še samo zvečer, pred spanjem, in nekaj malega ponoči, zato sem se po večerni rutini umaknila in ga je uspaval Tomi. Tako sva naredila nekaj dni zaporedoma in ni bilo nobene krize, pa tudi spal je lepše in kmalu prespal noč (seveda je kmalu zatem zbolel in ni nič več prespal noči, haha).
  4. Otroku stojte ob strani vi ali vaš partner. Če je žalosten in joka, ga potolažite z objemom, crkljanjem, naj zaspi v naročju, z dudico ali kakor mu ustreza. Pomembno se mi zdi, da je nekdo ob njem in mu pokaže, da se lahko pocrklja na drugačen način. Če je to očka, je toliko lažje, saj je otrok že navajen, da se pri njem ne tolaži z dojenjem in hitreje pozabi.
  5. Poskušajte mu preusmeriti pozornost. To bo najbrž delovalo čez dan, če je bil otrok navajen dnevnega dojenja, pa mu ga mamica ne želi več ponuditi. Večkrat mu razložite kako in zakaj, ponudite mu dudico, če jo ima, ali stekleničko (tukaj vseeno pazite, da le-ta ne bi popolnoma nadomestila dojenja in bi o otrok želel ves čas uporabljati; starši določamo mejo). Jaz Jakobu občasno ponoči ponudim stekleničko z ustnikom, iz katere pije vodo, saj je poletje in predvidevam, da je žejen. Na jesen bova nočno pitje ukinila, mleka pa iz stekleničke ne pije.
  6. Poiščite alternative za uspavanje. Če je otrok navajen zaspati na prsih, potem mu bo težko in se bo moral na novo rutino navaditi. Čez dan lahko poskusite uspavanje v vozičku (pri Aljažu se je samo to obneslo), pa tudi uspavanje v naročju, z zibanjem, petjem, božanjem idr. Tudi to otroci s starostjo prerastejo, potrebno pa je uloviti pravi čas (pri nas je bil pri prehodu iz kinderpeta v večjo posteljico, ko sta ležala v postelji, jaz pa sem ju držala za roke in sta zaspala).
  7. Vztrajajte. Včasih ni lahko, obhajajo nas različna čustva, dvomimo v svoje odločitve, popustimo pritiskom okolice itd. Če ste se odločili, vztrajajte, in imejte v mislih, da bo trajalo kakšne tri ali štiri dni, da se bo otroček privadil na novo situacijo.

O čustvih in občutkih ob prenehanju dojenja smo se mamice pogovarjale tudi na Festivalu Dojiva.se Ptuj. Festival je potekal po celi Sloveniji 5. avgusta, njegovo letošnje geslo pa je bilo #normalnoje.

Z ljubeznijo, Mama.

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen

X