“Ah, ta tečna mama!”

“Ah, ta tečna mama!”

Stavek iz naslova današnje objave bom v puberteti mojih otrok slišala še ničkolikokrat. V bistvu ga včasih slišim že danes. Jaz sem tečna mama in tega ni lahko priznati!

Tečna sem, ker svojim otrokom vsak dan ponujam sadje in zelenjavo in vztrajam pri tem, da so sladkarije samo za posebne priložnosti. Bonbone sproti mečem v smeti in ves čas ponavljam stavke, kot so “Jedel boš to, kar je na mizi!” ali pa “Če si lačen jej, če ne, pa pojdi stran od mize!” in “Nihče te ne bo prosil, da ješ!”. Tečna sem, ker morajo igrače pospravljati vsaki dan (in to sami). Tečna sem, ker čez teden ne dovolim gledanja risank in mož pravi, da sem malo tečna tudi zato, ker otroka ne poznata tablice in telefona (no poznata že, ampak uporabljate pa ne). Tečnarim s tem, da je potrebno umivati zobe tudi takrat, ko tega ne želijo. Noske jim čistim z aspiratorjem na sesalec, četudi oni tega raje ne bi (juhu, dva že znata sama pihniti!) in včasih si morajo roke umiti dvakrat, če so si jih prvič preveč površno. Redno so na meniju tudi: “Ne skači po kavču!” in “Rišemo samo po papirju!”. Zakaj? Ker mislim, da je tako prav (hmmm, ali pa zato ker sem trmasta in se mi pač da, haha). V svetu, kjer bi starši naj bili otrokovi najboljši prijatelji in otroci ves čas neizmerno srečni, se nekako ne znajdem najbolje. Za našimi nasmeški, lepim obnašanjem otrok, vzgojnimi “prosim” in “hvala” ter pospravljenimi igračami se skriva ogromno truda in dela. Moji otroci so srečni. Pa tudi (pre)glasni, jezni, žalostni, razigrani, kričeči in še kaj. Zvedavo raziskujejo svet, postavijo tisoč vprašanj na dan, preizkušajo meje, se igrajo v stanovanju in na svežem zraku, vse obrnejo na glavo, včasih kričijo in divjajo ali pa celo presenetijo in so kakšen dan tudi umirjeni, berejo ali se igrajo v tišini. Vse to so oni in vse to je normalen del otroštva. Moja naloga je, da jih spodbujam in usmerjam v pozitivne stvari ter jih naučim kaj je prav in kaj narobe ter kako se v naši družbi obnašamo.

To nalogo sem vzela resno. Ni enostavno. Včasih uspe s prijazno besedo, spet drugič s povzdignjenim glasom (seveda se trudimo, da bi šlo brez tega, a tudi starši smo samo ljudje), največkrat pa s tisočimi ponovitvami in konkretnimi dejanji. Ob vsakem novem vzgojnem izzivu sledijo prebiranja takšne in drugačne literature, veliko razmišljanja, posvetovanja z možem in prijateljicami in dolgi pogovori. Med vsem tem se ves čas sprašujem kaj počnem narobe in če sploh kaj počnem prav (Joj?!). Ne razumite me narobe. Nudim jim ljubezen, razumevanje in podporo ter se z njimi tudi neskončno zabavam. Ko pa je čas, da postavim mejo, sem odločna in ne popustim. Takrat sem starš in ne prijatelj. Prehitro je, da bi lahko rekla, da delam prav in da bodo moji otroci odrasli v dobro vzgojene posameznike, a se trudim. Trudim se po svojih najboljših močeh. To, da se v procesu včasih počutim popolnoma zanič bi naj bilo čisto normalno. Vzgoja je najtežja stvar, ki sem jo kdaj počela in ogromna odgovornost, zato bom vztrajala in se še naprej trudila. Res upam, da ne bom popolnoma zamočila in da vsaj nekaj naredim “prav”. Ne morem mimo dejstva, da svoje otroke vzgajamo v zelo nezavidljivem času in ja, tudi to je eden od razlogov, da bom še naprej tečna mama.

Otroci so naša prihodnost.

Z ljubeznijo, Mama.

Foto: NLP Studio.

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen

X