Preden postaneš mama, si težko predstavljaš, kakšno ljubezen boš občutila do svojih otrok. Lahko je govoriti in o tem razmišljati, a dejansko je ni stvari na svetu, ki bi se lahko s tem primerjala in ki bi te lahko na te občutke pripravila. Najbolje je, da se prepustiš toku in uživaš v vsakem trenutku pričakovanja ter povezovanja z otrokom.

Ne rabi te skrbeti, ali se boš z otrokom znala povezati in ali ga boš imela rada ali pa celo to, ali ga boš imela enako rada, kot njegovega bratca in/ali sestrico. Narava je poskrbela za to, da se te stvari vedno nekako poklopijo (včasih traja nekoliko dlje, spet drugič je ljubezen na prvi pogled, a vedno je nekaj, vedno je »vauuu«). Veš, poznam te občutke. Tudi jaz sem se spraševala, ali bo v tretje enako čudovito, razburljivo, čustveno, ljubeče in strašljivo. »Me bodo ob rojstvu preplavili enaki občutki sreče in izpopolnjenosti? Bom dojenje ponovno doživljala, kot nekaj, kar poglobi najin odnos? Me bo njegov prvi nasmešek enako očaral, kot me je očaral nasmešek Aljaža? Bom imela dovolj potrpežljivosti za vzgojo? Bom tudi njemu ploskala ob njegovih prvih korakih ali bom tokrat morda že ravnodušna? Kako bom zmogla čez vse izzive različnih starostnih obdobij? Se mi bo še dalo ali bom tokrat pri marsičem popustila?« Toliko je bilo vprašanj, ki so mi rojila po glavi in ljudje mi jih še vedno zastavljajo. Morda bi bilo pričakovano, da je v tretje vse že nekako brezveze in itak že veš za kaj se gre in si vse to že doživel (in to že dvakrat!), ampak NE! Ljubezen, ki jo čutim do Jakoba je enako močna, globoka in brezpogojna, kot tista, ki jo čutim do Aljaža in Zare. Ko ga zagledam, mi zaigra srce, hkrati pa občutim še neka druga čustva, ki jih pred njim sploh nisem poznala. Vsakega naslednjega otroka, je še nekoliko težje izpustiti iz rok in vedno imaš cmok v grlu, ko razmišljaš o tem, da vsa ta obdobja doživljaš zadnjič. Svojo vlogo zdaj opravljam nekoliko bolj samozavestno in sproščeno, zato sva še bolj povezana in še hitreje ter lažje prepoznam njegove potrebe. Kljub temu, da je nekoliko drugače, je ljubezen enaka. Nekatere stvari so drugačne, ker imam več izkušenj, druge so drugačne, ker svoj čas razporejam tako, da mi uspe z vsakim od otrok preživeti nekaj kvalitetnega časa (če sem pri tem uspešna), tretje stvari pa so drugačne zato, ker so si otroci med seboj pač različni in enostavno mora biti drugače. S tem ni nič narobe in vse te izkušnje nam zelo bogatijo naše življenje. Čeprav je veliko izzivov, so vsi poplačani.

Vsak od najinih treh otrok je v moje/najino življenje prinesel nekaj novega, lepega in posebnega. Vsak od njih je popoln, točno takšen kot je, in vsakega od njih imam neskončno rada, pa čeprav zdaj čisto vsega ne počnem enako, kot sem počela pri prvorojencu. Materina ljubezen je nekaj najlepšega, kar sem v življenju doživela in iz prve roke lahko potrdim, da je brezpogojna, globoka in neminljiva. Življenja brez svojih treh otrok si ne znam in ne želim predstavljati. Preden postaneš mama, si kaj takega sploh ne moreš predstavljati in ko postaneš mama že tretjič, si ponovno v sedmih nebesih, ker lahko vse te trenutke znova doživiš in vidiš, da je tudi v tretje enako lepo.

Z ljubeznijo, Mama.

Foto: NLP Studio.

2 Comments