Mali kobacač

Mali kobacač

Če je tvoj prvi otrok zelo živahen in vse razvojne mejnike doseže zelo hitro ter je gibalno zelo spreten, te pri vsakem naslednjem otroku razvoj malo preseneti. Jakob, v primerjavi z Aljažem (in tudi z Zaro, čeprav se res trudim, da jih ne bi primerjala), dosega gibalne razvojne mejnike zelo počasi. Ves čas je nekje na meji “normalnega” razvoja in počne kar veliko nepravilnih gibov, zato ga moram veliko usmerjati, popravljati in spodbujati k pravilnemu sedenju, vstajanju ipd. Ja vem, lahko bi rekli naj ne “kompliciram” in naj ga pustim, ker bo že, ampak to ni tako enostavno. Vem, da nepravilen razvoj vpliva na ogromno drugih stvari in da je resnično dobro zanj, da mejnike doseže na pravilen način, da ga ne silimo v sedenje, stanje in hojo, da ga spodbujamo in mu pokažemo pravilen način (nisem strokovnjak in ne poznam primernega izrazoslovja, ampak vem toliko, da lahko ločim gibe, ki so v redu in takšne, ki niso; o tem sva se pogovarjali tud s pediatrinjo, ki naju ni napotila v razvojno ambulanto, sva pa dobila nekaj navodil za izvajanje vaj), da si razvoj sledi v nekem določenem sosledju in še in še. Če vse to veš in si to že doživel pri dveh otrocih, potem si je res težko zatisniti oči in reči, da je njegov razvoj čisto tak, kot mora biti.

Priznam. Bila sem zaskrbljena, ker je začel sedeti šele po dopolnjenem devetem mesecu in s težavo osvojil bočni sed. Bila sem zaskrbljena, ker se je prvič postavil na noge šele pri desetih mesecih in potem samo še nekajkrat, dokler se ni začel redno vstajati zdaj, pri enajstih mesecih in pol. Še vedno sem zaskrbljena, ker zelo rad sedi v položaju žabice in ga ves čas popravljamo, a sem zaskrbljena nekoliko manj. Zakaj? Ker iz dneva v dan vidim majhen napredek in vem, da je prav, da potrpežljivo vztrajam naprej in dam času čas. To, da sem zaskrbljena, še ne pomeni, da sem panična, da ponoči ne spim in s tem obremenjujem vse okoli sebe. Potihoma tuhtam, a ga sprejemam takšnega kot je, spodbujam in čakam. Zame je tako ali tako popoln. In zdaj je začel tudi kobacati! Juheeeeej! Vse do zdaj se je plazil po trebuščku (kar večinoma še vedno počne, ker je hitreje), v zadnjih dneh pa je osvojil tudi hojo po vseh štirih in mu gre vedno bolje od rok. Naš mali kobacač. Ta faza je ena mojih najljubših (tista ritka, ki se spretno premika sem in tja, hihi) in vesela sem, da je ni preskočil.

Današnja objava je napisana laično in kot izkušnja zaskrbljene mame, ki končno opazi napredek otroka in se neskončno razveseli, hihi. Bravo Jakob, kar tako naprej! Se mi samo zdi ali je vsak dosežen mejnik še slajši, če se nanj dolgo čaka? 😉

Z ljubeznijo, Mama.

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen

X