Oprosti, če sem včasih prestroga!

Oprosti, če sem včasih prestroga!

Joj, kako sem si želela imeti hčerko! Ne razumite me narobe. Ko sem slišala, da bo moj prvorojenec sin, sem bila presrečna in navdušena. Hvaležna sem, da ga imam in moram reči, da sva povezana bolj, kot sem si kadarkoli predstavljala. Odnos med mamo in sinom je vsekakor nekaj posebnega. Je pa tudi odnos med mamo in hčerko poseben in prinaša popolnoma drugačne dimenzije starševstva, vzgoje in ljubezni. Ko sem izvedela, da v drugo pričakujemo deklico, so se mi uresničile vse želje. Nisem mogla skriti navdušenja in večino stvari, ki sem jih zanjo kupila, je bilo roza barve. Razganjalo me je od ponosa in v mislih sem si ves čas predstavljala, kako lepo bo imeti hčerko, prijateljico in zaupnico. Nekoga, ki bo z mano hodil po nakupih in k frizerju. Predstavljala sem si, kako si skupaj lakirava nohte in pijeva kavo ter klepetava pozno v noč. To so bile seveda svetlobna leta oddaljene sanje, a tega dne, ko bova vse to počeli, se še vedno nestrpno veselim.

No, po drugi strani, pa je imeti hčerko zame zelo zahtevno, naporno, drugače kot sem pričakovala… Težko razložim, a čutim ogromno odgovornost. Vem, da sem njen zgled in o tem velikokrat razmišljam. Sem ženska, ki vzgajam majhno deklico in želim si, da nekoč zraste v čudovito, močno, pametno, sposobno, inteligentno, samozavestno, prisrčno, odgovorno in ljubečo žensko. Za njo si želim vse in še več. Velikokrat jo pohvalim, a se trudim, da ne pohvalim le njenega videza, kot ljudje radi počnemo, kadar govorimo o deklicah, dekletih in ženskah, ampak da pohvalim tudi njene osebnostne lastnosti in sposobnosti. Vedno pazim, kako se pred njo obnašam, kako kažem svojo ljubezen do sebe in lastnega telesa in kakšno energijo izžarevam. Pridejo trenutki, ko se v svoji koži ne počutim najbolje in opazim svoje pomanjkljivosti ter bi se najraje izognila ogledalom in pojamrala glede svoje postave ter videza, pa se ugriznem v jezik. Oblečem se v kopalke, brez, da bi omenila to, kako moj trebuh ne izgleda kot nekoč in pokazala, kako se tudi jaz težko izognem primerjanju z drugimi ženskami. Zavestno se trudim, da bi ji pokazala, da se nima smisla primerjati, še posebej pa ne s tistimi iz naslovnic raznih revij, iz interneta ali televizije. V bistvu se močno trudim, da bi ostala izolirana od vseh teh popolnih teles in življenj, ki so daleč od resničnosti. Vem, da z vsem tem prihaja v stik drugje, v vrtcu, med vrstniki, kasneje se bo s tem soočala v šoli ipd., a želim si, da bi ji lahko za vsaj še nekaj let prihranila določene občutke in skrbi. Želim si, da bi bilo njeno otroštvo čimbolj brezskrbno in polno igre, aktivnosti ter druženja, ki izhaja iz njenih interesov in ne iz družbenih stereotipov. Pri nas doma ni televizije (risanke in oddaje, ki jih lahko gledajo, izbereva midva), you tube-a, tipičnih ženskih revij in Barbik. Pri nas doma se igramo tako s punčkami, kot tudi z avtomobili. Zanimajo nas dinozavri, žuželke, rožice in pravljična bitja. Verjamemo v ravnovesje. Radi se lepo oblečemo in uredimo, a smo daleč od tega, da bi pozirali v najmodnejših outfitih. Čeprav bi Zara želela imeti nalakirane nohte, z rdečilom naličena lička, šminko in vsaki dan novo obleko, ji vsega tega ne uresničim in ji še nekaj časa ne bom. Že to, da je za rojstni dan dobila svojo mini torbico, je bil pri naši hiši “big deal” in vsakič, ko v roke raje vzame knjigo, kot slednje, mi je ljubše. Pa saj vem, da ni nič narobe z vsem naštetim. Vsako dekle se igra takšno igro vlog, posnema svojo mamo in druge pomembne ženske v svojem življenju in se skuša z njimi poistovetiti, ampak za določene stvari, pa se mi zdi še veliko premajhna. Sodoben način življenja se mi zdi tako hiter. Prehiter. Otroci bi morali že takoj delovati in izgledati, kot pomanjšani odrasli, premalokrat pa se vprašamo, kakšne posledice in čustva to prinese s seboj. Velikokrat sem stroga. Do vseh treh, a morda do Zare še najbolj. Zakaj? Ker razumem položaj žensk v današnji družbi in čutim pritisk, ki ga družba ustvarja. Vedno bi morale biti lepe, urejene, seksi, nasmejane… Popolne. Če nismo takšne, smo lahko hitro označene, kot drugačne, preveč to in premalo ono. V otroštvu ima čas, da ugotovi kaj ji gre dobro od rok, kaj jo veseli, osrečuje in zanima in da se nauči ljubezni do sebe. Vse, kar se tiče lepote in mode, bo še prehitro osvojila in razumela, zdaj pa se mi zdi še prezgodaj za to in pri tem bom vztrajala, čeprav bom označena za staromodno in zateženo. Ne želim si, da bi jo kdorkoli kadarkoli dojemal enostransko. Morda bi lahko ženske same sebi naredile uslugo in večkrat izpostavile še kaj drugega, kot le zunanji videz. Bodimo zgled mlajšim generacijam.

Ženske smo veliko več, kot samo lepe in postavne. Imamo toliko čustev, zanimanj, idej, ciljev, želja, znanja in še veliko več. Naš videz je samo utelešenje tega, kako se v svoji koži počutimo in kako zadovoljne smo. Želim si, da bi Zara vedela in razumela, da je v življenju pomembno še kaj drugega, kot samo lepa oblačila in make up (ravnovesje!). Želim si, da nanjo ne bi nikoli gledali zviška, samo zato, ker se je rodila kot ženska. Želim si, da je ne bi sodili po videzu, a hkrati se mi zdi zelo pomembno, da se v svoji koži dobro počuti. Želim si, da bi vsem dokazala, da smo ženske lahko lepe in pametne hkrati. Želim si, da bi prerastla stereotipe današnje družbe. Želim si, da uresniči vse svoje ambicije in da ji nihče nikoli ne bi rekel, da nečesa ne more doseči. Želim si, da bila za svoje delo nagrajena, glede na svoj trud in vloženo znanje. Želim si biti dober zgled in njen vzor, njena spodbuda ter varen pristan. Že zdaj ji velikokrat povem, kako enkratna, sposobna, spretna in posebna se mi zdi in, kako je ni stvari na svetu, ki je ne bi mogla doseči. Če bo želela biti “samo” mama, jo bom podpirala. Če bo želela postati zdravnica, predsednica države ali podjetnica, jo bom prav tako podpirala. Tudi, če bodo njene sanje drugje in bo želela postati frizerka, maserka ali trgovka, bom ob njej. Želim si, da je srečna, ne glede na to, kam jo bo popeljala pot. Vidim jo, kot izjemno ustvarjalno in talentirano deklico in vem, da ima ogromno potenciala. Želim ji možnost, da ga uresniči.

Z ljubeznijo, Mama.

Foto: NLP Studio.

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen

X