Šolar bo!

Šolar bo!

Vsake toliko časa me kdo vpraša, če že kaj nakupujem šolske potrebščine in me ulovi popolnoma nepripravljeno. Sem samo jaz takšna, da mi še ni čisto jasno, da gre moj najstarejši otročiček septembra v šolo? Je to zato, ker o tem ne želim razmišljati in se s tem še nisem sprijaznila ali je to zato, ker čas dejansko beži tako hitro, da nisem opazila, kako velik, samostojen in pameten fant je že?  Mislim, da je večja verjetnost ta, da si zatiskam oči pred resnico in da bom potem v zadnjem hipu nakupovala in se soočala z realnostjo, ampak zaenkrat deluje in me še čisto nič ne stiska pri srcu, pa tudi solze nisem potočila če nobene, čeprav je vpis, prvi ogled šole in prvo cepljenje, ki je pred šolo obvezno, že za nami.

Pogledam ga in vidim mladega, radovednega, nagajivega, odločnega in uporniškega fantka. Nimam pojma, kdaj je zrastel, ampak imam občutek, da me bo vsak hip prerastel in da bom kmalu stala na prstih, če mu bom želela pritisniti poljubček na njegova lica (če bo to sploh želel, seveda). Primem ga za roke in začuda so velike in tako močne. Včasih mi reče naj ga nesem in pocrkljam in z grozo se zavem, da tega ne zmorem, ker je pretežek in prevelik. Usedem se na tla in on zleze v moje naročje ter se zvije v klobčič, kot da bi tudi on želel, da bi se vsaj za nekaj trenutkov vrnil v obdobje, ko je bil brez težav na mojih rokah in sem ga lahko ves čas ujčkala. Res ne vem, kdaj je zrastel! Zakaj mora čas teči tako hitro? Zdaj je že čisto svoj in vedno manj me posluša. Ima me rad, to mi večkrat pove in pokaže, tudi spoštuje me, a nikoli ne zamudi trenutka, ko mi lahko pokaže svoj jaz in svoj prav. O vsaki stvari ima svoje mnenje in že zdaj misli, da je pametnejši od vseh nas, hihi. Ponosna sem in srečna, a hkrati tudi nekoliko žalostna. Zdaj dvomi v vsako mojo besedo in če se le da, mi oporeka. Zavedam se, da bo z odhodom v šolo vse skupaj še težje in, da bo odrastel še hitreje. Šola, domače naloge, interesne dejavnosti, treningi, izleti, druženja s prijatelji, učenje… Kar naenkrat bo vse skupaj minilo. Mama bo vedno mama in dom bo vedno varno zavetje, a vseeno bo drugače. Drugačen ritem, drugačne obveznosti, drugačni prijatelji, drugačna zanimanja in drugačne skrbi. Bomo zmogli? Bom kos vsem izzivom? Mi ga bo uspelo še naprej usmerjati v pravo smer?

Vem, da je pripravljen. Vem, da se zelo veseli in da mu učenje ne bo delalo težav. Moja naloga je, da ga spustim v svet in veselim se tega trenutka, pa vendar ni lahko. Skrbi me, kako se bo soočal z novo avtoriteto in kako bo znal slediti navodilom. Skrbi me, ali bo znotraj šolskega sistema, znal ohraniti svojo vedoželjnost in iskrice v očeh. Skrbi me, ali bo še vedno moj mali fantek in ali bom jaz še vedno njegova zaupnica. Težko je, ko se določeno obdobje zaključi in se odnosi na novo vzpostavljajo, pa vendar upam, da bo najina posebna vez ostala takšna za vedno.

Dragi Aljaž,

ostani moj, radoveden, natančen in vznesen! Za vedno! Pa tudi ta svoj uporniški duh lahko ohraniš, hihi. Všeč mi je, četudi ti tega nikoli ne bom priznala.

Rada te imam!

Z ljubeznijo, Mama.

Foto: NLP Studio.

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen

X