Iznajdljivost, vztrajnost in razumevanje

Iznajdljivost, vztrajnost in razumevanje

V vseh teh letih priprave družinskih obrokov je bilo veliko situacij, ko bi najraje dvignila roke od kuharije in raje naročila pizzo iz bližnje pizzerije (ups, saj v bistvu sem točno to že kdaj naredila, hihi), ampak potem se vedno opomnim na to, da je resnično pomembno kaj jemo in kakšen zgled smo otrokom in vztrajam še naprej.

Skušam si ne jemati k srcu, ko mi otroci navdušeno povedo, da so čufti in pire v vrtcu boljši in, da babi skuha veliko boljšo govejo juho. Preslišim njihove komentarje, kot so: “Tega pa jaz ne maram!”, “Ah, mami, spet riž?”, in “To ni dobro!” ter jih ne silim k temu, da bi mogli jesti, četudi jim nekaj ni dobro ali jim v tistem trenutku ne odgovarja. Spodbujam jih k temu, da vsaj poskusijo in se nato odločijo, predvsem pa sem zgled in jem z njimi ter jih skušam razumeti. Včasih je lahko razlog, da nečesa ne marajo ali ne morejo pojesti, drugačen, kot si starši predstavljamo. Morda jim kakšna hrana res ne odgovarja ali pa se v tistem trenutku slabo počutijo, morda jih boli trebušček ali pa so pred tem pojedli kakšen prigrizek in enostavno niso lačni. Se pa vseeno držim tega, da jim ne pripravim nič drugega oz. ne kuham vsakemu posebej, ker verjamem v to, da se je tisto, kar je na mizi. Velikokrat samo potipajo, če bodo morda le dobili kaj drugega, kar je bolj po njihovem okusu (beri: brez zelenjave) in ko vidijo, da ne, se vdajo in vsaj nekaj pojejo, ampak to moramo presoditi starši. Jaz vse omenjene zadeve upoštevam že takrat, ko kuham. Trudim se, da imamo na jedilniku čim več različnih jedi, tako tistih, ki jih obožujejo, kot tudi tistih, ki jim ne dišijo, ampak pri pripravi teh drugih vedno uporabim nekaj iznajdljivosti, zelenjavo malo “zakamufliram” ali pa jo ponudim s prilogo, ki jo imajo radi, jim pripravim kak zdrav smoothie, kremno juho, kjer je zelenjava zmiksana in se ne vidi, kaj vse je notri (za vse to uporabljam Beko Vacuum Blender in moram reči, da je super tako za smoothije, kot tudi za omake in juhe; ga imam raje kot palični mešalnik, ker je močnejši in hitrejši), v razne zelenjavne mineštre zakuham polžke, ki jim vedno teknejo, zraven testenin ponudim omake iz različne zelenjave in ne samo klasične bolognese omake ipd. Opazila sem, da kadar pri kuhi sodelujejo, tudi raje pojejo in tudi solate grejo v promet, če so na mizi in jih posebej ne ponujam, ker vidijo, da jih imam jaz rada in da jih vedno jem. Zara recimo vedno z veseljem umiva solato, Aljaž najraje lupi in reže zelenjavo, krompir, pa tudi sadje za v smoothie, Jakob pa sodeluje po svojih močeh. Kadar le lahko, jih vključim.

Če me vprašate, sem načeloma z njihovo prehrano zadovoljna in noben od njih se mi ne zdi pretirano izbirčen. Seveda pridejo tudi trenutki, ko se česa ne dotaknejo in se zmrdujejo. Spomnim se Aljaža, ki me je nekoč vprašal: “Mami, kaj pa je to? Takšne barve je, kot kakec!?”. Haha, ti naši otroci, res so neverjetni! Po večurnem trudu v kuhinji si tega res ne želim slišati, ampak kdo bi jim zameril? Tudi odrasli ne maramo vseh jedi in znamo biti izbirčni, zato si lahko samo želim in si še naprej prizadevam za to, da bi moji otroci odrasli v ljudi, ki imajo zdrav in spoštljiv odnos do hrane in svojega telesa, v hrani uživajo, poznajo ravnovesje in v kuhinji radi eksperimetirajo ter preizkušajo nove jedi in so odprtega duha. Na kakšen način bom to dosegla? Z iznajdljivostjo, vztrajnostjo in razumevanjem ter z lastnim zgledom.

Spodaj pa nekaj utrinkov našega skupnega časa v kuhinji.

Z ljubeznijo, Mama.

Današnja objava je nastala v sodelovanju s podjetjem Beko, pod okriljem njihovega projekta Jej, kot tvoj junak.

 

 

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen

X