4 leta in zahvala!

4 leta in zahvala!

Štiri leta je za pisanje bloga že kar lepa doba, še posebej, če na to starost in na blog pogledam na način, kot mama pogleda štiriletnega otroka, ki že toliko vsega zna in zmore ter je že zelo samostojen. Tako, kot otroci rastejo, je tudi moj blog z leti rastel in se spreminjal skupaj z mano ter mojo družino. V vsem tem času sem spletla veliko novih poznanstev, moj krog bralcev se je razširil (verjamem, da so me tekom let in zaradi sprememb nekateri tudi nehali spremljati, pa vendar), začela sem novo poslovno pot, vmes že skoraj nad vsem obupala (in o tem seveda tudi pojamrala na blogu in bodrila samo sebe), pa potem ponovno zbrala pogum in voljo ter nadaljevala, ker si življenja brez pisanja in povezovanja z vsemi vami več ne predstavljam.

Vse nas, ki smo povezani preko mojega bloga, Facebooka in Instagrama, dojemam kot eno veliko skupnost mamic, ki si med seboj pomagamo, se spodbujamo, razmišljamo o naših vsakodnevnih skrbeh, govorimo o stvareh, za katere mislimo, da jih je vredno povedati na glas, si svetujemo, predvsem pa smo tukaj. Ste tukaj. Tukaj ste bile, ko sem začela in še nisem niti točno vedela kaj počnem. Nisem želela pametovati, samo deliti sem želela stvari, ki se nam dogajajo, da bi še morda kdo drug dobil kakšno idejo ali navdih ter ohraniti spomine na odraščanje svojih otrok, pa ste me tako toplo sprejele. Tukaj ste bile, ko sem potrebovala kakšno idejo za igro, nasvet ali knjižni predlog. Tukaj ste bile, ko sem bila nestrpna zaradi pričakovanja tretjega otroka. Tukaj ste bile, ko sem bila na smrt utrujena in tako, kot sem želela jaz sporočiti vam, da so ti občutki za novopečeno mamo čisto normalni, tako ste tudi ve sporočile meni, da bo minilo in da v situaciji nisem sama. Tukaj ste bile, ko več tednov nisem napisala nič, ker nisem čutila, pa ste mi dale kakšno spodbudo ali pa samo čakale ter me kaj povprašale. Tukaj ste bile ob vseh mojih vzgojnih dilemah, ob čudni nostalgiji, ki se me polasti vsakič, ko pomislim, da v naši hiši ni nobenega dojenčka več in da otroci nezadržno rastejo, ob sreči, ki sem jo začutila ob raznih njihovih prelomnicah ter v težkih trenutkih, ko nisem točno vedela ali me boste razumele. Za vse to sem zelo hvaležna in ravno zato pišem te besede.

Hvala vam, da berete, kar napišem, pa čeprav včasih nima posebnega smisla (pa vendar se trudim, da bi imelo smisel za vse in upam, da se to začuti). Hvala vam za vse lepe besede, za sporočila, komentarje, za pohvale, za podporo pa tudi za kritike, ki so mi dale misliti in me česa naučile. Ne morete si misliti, koliko mi to pomeni. Včasih vsak izmed nas potrebuje nekoga, ki bi ga poslušal (beri: prebral), mu pokazal, da ga razume in mu namenil kakšno besedo ali morda kaj več. Najbrž sem v nekem trenutku, ko sem se na tej poti materinstva znašla sama in željna tega, da ne bi zamočila, jaz potrebovala vas in najbrž ste tudi ve kdaj potrebovale in začutile moje besede, si pomagale s kakšno mojo izkušnjo ali pa razmislile o kakšni stvari, o kateri drugače ne bi in če je tako, sem hvaležna, ker nekako tako dojemam poslanstvo bloganja. Morda zdaj res pišem manj in drugače, kot včasih, a še vedno s srcem in točno tako, kot začutim v nekem trenutku. Upam, da bo še dolgo tako, da bom imela v naslednjem letu še kaj več navdiha, hihi, da vam bodo moji zapisi všeč in da vam bodo koristili ter da bo naša skupnost živela še naprej. Uh, saj ne morem verjeti, da je minilo že štiri leta! Še bolj neverjetno pa je, da sem mama že šest let in pol! Vau, kot bi včeraj rodila, pa vendar je zdaj vse drugače.

Hvala vsem! Čin-čin! 😉

Z ljubeznijo, Mama.

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen

X