Žalosti me, da toliko ljudi neutemeljeno in veliko prehitro etiketira soljudi, znance, celo svoje otroke. Žalosti me, da so ljudje tako polni predsodkov, da ne znajo pogledati izven okvirjev, mimo etiket in govoric. Žalosti me, da niti pomislijo ne, kako lahko ena takšna etiketa vpliva na človeka. Žalosti me, da se morajo tudi otroci soočati s takšnimi etiketami, ki imajo večinoma negativen prizvok. “Priden”, “poreden”, “neroden”, “sramežljiv in tih”, “malo bolj počasen”, “hiperaktiven” (Saj vemo, da ni vsak živahen otrok hiperaktiven, kajne?) ipd. Se kdo vpraša, kako te etikete vplivajo na otroke? Se sploh zavedamo, da etikete vplivajo na prihodnost otrok in na njihovo lastno presojo o sebi? Če vpliva na nas, odrasle, potem zagotovo na njih vpliva še bolj.
Živimo v času duhovne prebujenosti, ko se veliko stvari bolj zavedamo, kot so se jih naši starši in njihovi starši ter določene stvari razumemo iz popolnoma drugega vidika. Na voljo imamo več znanja in informacij, kot naši predniki, prav tako pa nam postaja vedno bolj mar. Resnično nam je mar za čustva, za občutke, za to, kako vzgajamo svoje otroke in kaj se z njimi dogaja! Glede na vse to bi lahko bili bolj pazljivi, kaj govorimo in o kom. Bodimo previdni z oznakami. Prenehajmo soditi. Prenehajmo deliti etikete glede na eno samo dejanje nekega človeka in ga raje sprejmimo kot celoto, saj je to edino pravilno in vsak od nas si to zasluži. Zase vem, da če me je nekdo večkrat označil za “nerodno”, sem se dejansko začela tako počutiti in v skladu s tem, sem postala še nekoliko bolj nerodna, da o tem, kako je to vplivalo na mojo samopodobo sploh ne govorim. Podobno je lahko z mladim dekletom, ki jo vrstniki označijo za “kurbo”. Ja, nekatere naše lastnosti so morda bolj očitne, kot druge in nekatera naša dejanja opazi več ljudi, kot druga, a s takšnimi zaključki in etiketami o nekom, moramo biti previdni. Vedno se za etiketo skriva neko ozadje. Ni vse črno in belo. Jaz bom najbrž vedno “tista ločena blogerka s tremi otroki” in se s tem niti ne obremenjujem preveč, drugače pa je, ko pomislim na svoje otroke. Najmanj, kar si želim je, da bi bil, recimo, Aljaž označen kot “problematičen”, ker je veliko več kot to. Veliko več. Je brihten fant, z ogromno potenciala, zelo nežen in čustven, vztrajen in predan, ko se gre za stvari, ki jih rad počne, odličen športnik, ljubitelj knjig, dober komentator različnih dogodkov (kakšen Jakobov padec zna pokometirati bolje, kot kdo pokomentira košarkarsko tekmo), analitik in zelo zabaven. Ja, je tudi svojeglav in težko vodljiv, velikokrat ne posluša in ima nore ideje, ki jih na žalost povečini uresniči, a to ni niti 20% njegove osebnosti in krivica bi bila, če bi se vse druge lastnosti kar spregledale. Ne želim, da jih zaradi oznake “poreden” spregleda on sam in ne želim, da jih spregledajo ljudje okoli njega, zato se tudi sama vsakodnevno trudim, da dam vrednost vsem drugim lastnostim, čeprav hkrati delamo na “pomankljivostih”. Nihče ni popoln, kajne? Smo celota različnih lastnosti, izkušenj, občutkov, želja in upov ter dejanj, hkrati pa se ves čas učimo, rastemo in spreminjamo, določene etikete pa lahko takšno rast in razvoj žal tudi zaustavijo. Človek/otrok se na določeno etiketo začne odziveti v skladu z njo.*
*Primer iz učbenika za sociologijo: Učiteljem so povedali, da imajo 7 inteligentnih otrok, vendar so v resnici vsi bili povprečni. Po enem letu so ugotovili, da se je inteligentnost pri njih dvignila. To je bilo nenavadno. Šlo je za dejstvo, da so bili učitelji zlasti pozorni na te otroke, so jih hvalili, spodbujali. Z dobrim stikom lahko koga po naključju prepričamo v nekaj, kar se mu je prej zdelo nemogoče. Stik po naključju lahko prepriča na pozitiven ali negativen način.
Zatorej, otresimo se predsodkov, etiket in prehitrih zaključkov. Sprejmimo svoje otroke takšne, kot so, v celoti. Dajmo jim možnost za rast in razvoj in za to, da nas presenetijo. Njim in vsem ostalim.
Z ljubeznijo, Mama.