7 let nazaj.

7 let nazaj.

V teh dneh je minilo sedem let, odkar sem postala mama. To je vloga, v kateri neizmerno uživam. Vloga, ki me je spremenila, me ogromno naučila, vloga, ki mi je v velik izziv, me občasno neskončno utruja, a hkrati osmišlja moje življenja, kot nobena druga. Sedem let nazaj sem bila popolnoma drug človek. V zadnjem času veliko razmišljam o spremembah. Ne samo o osebnih spremembah, temveč tudi o družbenih spremembah, ki so se zgodile v zadnjem desetletju. Ste sploh opazili, kako drugačno je starševstvo danes, od tega, kakšno je bilo še nekaj let nazaj?

Spomnim se, da sem večino stvari o nosečnosti, porodu, negi in vzgoji prebrala v knjigah in ne spletu. Nobena od mojih prijateljic še ni imela otrok, zato sem se na čase počutila malo izgubljeno, pa vendar sem kasneje spoznala veliko mamic, s katerimi sem se lahko pogovarjala o izzivih starševstva. To je bilo še pred tem, ko smo lahko o osebnih izkušnjah brali na blogih (kar je bil tudi eden od razlogov, da sem začela pisati blog o starševskih/materinskih temah, saj sem želela izpostaviti osebni vidik, deliti svoje izkušnje, dileme, strahove, upe, ideje…), iz njih črpali ideje, se z njimi poistovetili in jih imeli za navdih ali pa pač samo preživljali prosti čas ob branju raznih blog objav o starševstvu. Takrat še nisem imela Instagrama, na telefonu nisem uporabljala Facebook aplikacije in če se prav spomnim je bila tudi celotna situacija z mobilnimi podatki veliko bolj omejena, zato na telefonu nisem preživljala veliko časa. Spomnim se, da sem pomembne fotografije in mejnike svoji mami, sestri in prijateljicam pošiljala večinoma preko mms-ov. Med dojenjem nisem visela na internetu, ampak sem večino časa samo opazovala malo bitje, ki je bilo v mojem naročju, razmišljala, včasih brala kakšno knjigo, poslušala glasbo in gledala skozi okno. Velikokrat sem ob dojenju zaprla oči in zraven počivala (prvič sem bila še posebej nenaspana in utrujena). Ob nakupovanju opreme za novorojenčka in dojenčka in opremljanju otroške sobe sem imela resne “težave” z izbiro, saj je bilo pri nas takrat še veliko manj izbire, kot je zdaj. Ko sem bila noseča z Zaro, je bilo že nekaj spletnih trgovinic več in sem lažje našla, kar sem želela oziroma sem lahko vsaj izbirala med izdelki in različnimi znamkami, v tretje pa je bila zgodba že popolnoma drugačna in verjamem, da je v vsakem naslednjem letu poplava ponudbe še večja. Zagotovo je dobrodošlo, da so zdaj tudi pri nas na voljo uveljavljene tuje znamke otroškega pohištva, opreme in igrač, pa vendar priznam, da sem se med ponudbo že zdavnaj izgubila. Morda pa je bilo sedem let nazaj vseeno bolj preprosto.

Današnja objava ni nastala zato, da bi opevala tiste čase, kot boljše. Res je bilo drugače, a nima smisla hrepeneti po časih, ki se ne bodo nikoli vrnili. Bolj pomembno je to, da se teh sprememb zavedamo, da jih zaznamo, da se jim znamo prilagoditi, a se hkrati ne uklonimo pritiskom in da zmoremo iskati ravnovesje med vsem, kar nam je ponujeno. Še vedno imamo svojo lastno pamet in ne bojmo se je uporabiti.

Z ljubeznijo, Mama.

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen

X