Odnos med sorojenci. Spet.

Odnos med sorojenci. Spet.

Že kar nekaj časa je minilo, odkar sem nazadnje pisala o odnosih med sorojenci. Trenutno je pri nas doma zelo živahno. Dinamika med njimi je neverjetna in v veliko veselje mi je to opazovati ter o tem razmišljati, a priznam, da mi njihovi prepiri velikokrat najedajo živce. Ves čas sem razpeta med tem, da se ne smem pretirano vmeševati in tem, da jih vseeno naučim, kako reševati spore oziroma to, kako se postaviti zase, ne da bi pri tem prizadeli druge. Želim, da se naučijo pogovarjati, sklepati kompromise, da sami iščejo rešitve, da so empatični in sočutni, vendar močni in odločni, hkrati pa popolnoma razumem, da so prepiri (in včasih tudi pretepi) del vsega tega. Ogromno utehe dobim v literaturi, pa vendar mi je težko, ko smo v stiku s kom, ki ima samo enega otroka, z nekom, ki ni navajen takšnih odnosov ali z nekom, ki pričakuje, da bodo moji otroci kar ubogali, četudi za ceno lastne integritete.

Zanimivo je, da sta si največkrat v laseh Aljaž (7 let) in Zara (5 let), do Jakoba (2,5 leti) pa imata oba nekoliko drugačen odnos. Kadar niso skupaj se zelo pogrešajo in ves čas sprašujejo drug po drugem, kadar pa so skupaj pa ponavadi ali skupaj norijo in skačejo ali pa se skegajo, zaradi kakšne igrače in različnih mnenj. Ne vem točno, kaj me bolj spravlja ob živce, haha. Mirna igra je redka oz. je možna samo takrat, kadar se igram tudi jaz ali pa takrat, kadar imajo vsi trije kakšno novo igračo in se ukvarjajo z njo. Aljaž in Zara med seboj velikokrat tekmujeta in si redko izkažeta ljubezen v obliki objemov in poljubov (včasih je bilo drugače), sta pa na drugačen način pozorna drug do drugega in vem, da se imata rada in da si stojita ob strani, ko je to potrebno. Tudi kadar se kaj zanalašč izzivata, nimam občutka, da bi si to zamerila. Zdaj tudi znata že jasno drug drugemu povedati, kdaj ima kateri dovolj, kaj boli in prizadene ipd., čeprav še nista vedno sposobna tega upoštevati. Zara je enkrat tako luštno rekla, da sestrica pa res ne more biti jezna na bratca, četudi jo “jezi”. Vse si odpustita. Jakoba oba poljubljata in objemata (Morda zato, ker je še manjši?). On je njuna senca, njun ljubljenček. Velikokrat sta zaščitniška do njega, mu kaj pomagata in ga naučita kaj takšnega, za kar je še absolutno premajhen, ampak on v tem uživa in všeč mu je njuna pozornost. Zadnjič je bila Zara z mano doma, ker je imela pregled pri okulistu, in je Jakob šel v vrtec sam. Ko smo popoldan šli po njega, sta si takoj povedala, da sta se pogrešala in potem sta se v avtu ves čas držala za roke. Čeprav nista v isti skupini, jima očitno to, da sta v istem vrtcu veliko pomeni. Prav tako večkrat povesta (predvsem Zara), da v vrtcu ni več enako, odkar tja ne hodi Aljaž. V takšnih trenutkih mi je toplo pri srcu, se pa hkrati zavedam, da starši prevečkrat pričakujemo, da se bodo sorojenci med sabo razumeli zgolj zaradi dejstva, ker so družina. Ni nujno in tega ne smemo pričakovati. Torej. Moram reči, da jima je Jakob kar kos in da včasih vse preseneti. Velikokrat je Zara tista, ki v igri nekoliko izvisi, ker je deklica in ima drugačne interese. Do neke mere se jima prilagodi in sodeluje tudi v fantovskih igrah (nekatere od teh veselijo tudi njo, seveda), zna pa reči tudi ne in takrat se igra sama. Včasih se ji pridruži Jakob, ker tudi on rad pleše in se igra z punčkami, tako da se pri igri v bistvu ozirajo na interese in ne na spol, ampak hočeš nočeš je to dvoje vseeno malo povezano. Všeč mi je, da so vsi trije zelo prilagodljivi, hkrati pa dovolj borbeni, da si znajo izboriti tisto, kar jim veliko pomeni in takrat od sebe ne odstopajo. Skupaj najraje barvajo in rišejo (za isto mizo, torej, in takrat vedno vsi klepetamo in se smejimo; to je tudi moj najljubši čas), skačejo po kavču (ahhhhhh!), gradijo lego kocke ali železniško progo in podobne igre, kjer lahko vsi sodelujejo, poskušajo tudi igrati Črnega Petra, Domine in druge podobne družabne igre, ampak Jakob še ni dovolj velik za to, radi se žgečkajo, skačejo drug po drugem in se noro smejijo, tudi nadstropna postelja je vedno zanimiva za takšno in drugačno igro, tam si delajo trdnjave, šotore, se igrajo družine, da so muce ali kužki ipd., najraje pa zunaj tekajo in se igrajo na otroških igralih.

Nikoli nam ni dolgčas, nikoli niso tiho več kot pet minut in ja, abolutno ves čas prihajajo v takšne in drugačne konflikte, kar je normalno. Se skregajo in se pobotajo. Takšno je življenje. Pri sprejemanju njihovega odnosa, pri dilemah in izzivih v povezavi z odnosom med sorojenci in z vzgojo na splošno so mi v veliko pomoč naslednje knjige:

  • Dr. Richard C. Woolfson: Bratci in sestrice;
  • Adele Faber & Elaine Mazlish: Na pomoč, moji otroci se kregajo!;
  • tudi v knjigah Jesper Juul-a se najdejo deli, ko govori o tem, recimo v zadnji, ki sem jo brala in se imenuje Od vzgoje do odnosa; pa na splošno v veliko knjigah o vzgoji, recimo Lawrence E. Shapiro: Ščepec preventive in Elizabeth Pantley: Z otrokom lahko sodelujete itd.

O tej temi sem pisala že takrat, ko sta bila Aljaž in Zara še majhna, recimo TUKAJ in TUKAJ, pa potem malo kasneje TUKAJ in zagotovo še kje vmes. Malo pobrskajte po iskalniku na blogu, če vas ta tema malo bolj podrobno zanima. Upam, da vam moje izkušnje kaj koristijo. Meni koristi že to, da vem, da so določene stvari popolnoma normalne, kadar so pri hiši trije otroci z majhno starostno razliko in da nisem sama v trenutkih, ko mi je težko poslušati njihovo prepiranje ter nerganje.

Z ljubeznijo, Mama.

Foto: NLP Studio.

X