10 knjig, ki so mi bile v navdih v letu 2019

10 knjig, ki so mi bile v navdih v letu 2019

Ker se je lanska objava o knjigah, ki so me zaznamovale in navdihnile (preberete jo lahko TUKAJ) lepo brala čez celo leto in ker so vprašanja o tem, kaj priporočam v branje na dnevnem redu, sem se odločila, da tudi letos napišem seznam 10 knjig, ki so me v letu 2019 najbolj navdihnile ter navdušile.

  1. Elena Ferrante: Neapeljski cikel. Pred kratkim je izšel prevod četrtega dela Neapeljskega cikla O izgubljeni deklici, ki ga še nisem prebrala, pa ga že komaj čakam, sem pa prebrala prve tri dele Genialna prijateljica, O novem priimku in O tistih, ki bežijo in tistih, ki ostajajo in vsaka izmed njih se me je dotaknila na poseben način. “V Neapeljskem ciklu bralec spoznava Lilo in Eleno, ki sta več kot 60 let najboljši prijateljici, dokler ena od njiju ne izgine brez sledu, druga pa z obujanjem preteklosti poskuša rešiti uganko prijateljičinega izginotja. Njuno prijateljstvo, kot je popisano v skupaj štirih knjigah, pa je življenjsko, polno nežnosti, podpore, zbliževanj in oddaljevanj, ljubosumja in zavisti.”
  2. Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset. Gre za roman, ki me je popolnoma prevzel in še zdaj se velikokrat spomnim nanj, čeprav sem ga brala že na začetku leta. Pri založbi Beletrina pravijo: “Belo se pere na devetdeset je pretresljiv, duhovit in navdihujoč roman, ki opisuje življenjsko zgodbo pripovedovalke, odraščajoče v sedemdesetih in osemdesetih letih. Njen otroški svet sestavljajo starši, brat Rok, babica Dada, tete in strici, pa benko, Albert keksi, Oddaja o morju in pomorščakih, Gavrilović in prenos sarajevskih olimpijskih iger. A čeprav govori o naštetem, je avtobiografski roman predvsem pripoved o odraščanju, soočanju z izgubo in boleznijo, pripoved o udomačevanju strahu in o vsem tistem, česar nočemo videti, dokler s tem nismo neizbežno soočeni.” Eden tistih romanov, ki ga morate prebrati, ker gre za zgodbo, ki vam bo dala veliko več kot samo krajšala čas.
  3. Jesper Juul: Od vzgoje do odnosa. Prav vsaka Juulova knjiga je zakladnica nasvetov za starše in vzgojitelje in v lanskem letu sem jih prebrala več (nekaj tudi že drugič ali tretjič), ampak ta mi je nekako najbolj od vseh ostala v spominu in mi pomagala pri trenutnih vzgojnih dilemah. “V tej knjigi s številnimi primeri prikaže, kako lahko otroci in odrasli začnejo iskren dialog, ki je pravzaprav temeljni kamen vzgoje. Jesper Juul pokaže, kaj je pri tem pomembno, kako konkretno in v kakšnih razmerah je mogoče to udejanjiti, koliko vpliva na splošno delovanje posameznika v družbi in kako je spremenil tudi njegovo življenje. Bralec lahko vidi, kako lahko uresničimo kakovosten dialog v tipičnih vsakdanjih konfliktih, kot so jutranje vstajanje, obroki, šola, oblačenje, žepnina, izhodi, odhod v posteljo in podobno…”
  4. Cassie Mendoza-Jones: Biti jaz. “Ali ste že siti tega, da sami sebe trpinčite? Imate dovolj mučnih občutkov, ki vam jih vzbuja nenehno primerjanje z drugimi? Ali čutite, da nič, kar storite, ni dovolj dobro? Pa ni treba, da je tako. Uganite, zakaj! Vaša vrednost vam je prirojena – ne morete si je prislužiti z dosežki in vedno novimi cilji… to pa pomeni, da je tudi ne morete izgubiti, celo kadar mislite, da nikakor še niste dosegli dovolj. Čas je, da opustite negativne misli, da boste zaslužnejši, če boste več delali… misli, ki vam ne pustijo, da bi zakorakali naprej, misli, ki vas s stalnim primerjanjem priklepajo na mesto. Čas je, da razumete, kaj vam skuša dopovedati telo, kadar pregorevate in se ženete čez vse meje v jalovem pehanju za občutkom višje lastne vrednosti, za dosežki in popolnostjo. Dovolj dobri ste. To zavedanje pa se začne tako, da se sprejmete. Ko se resnično sprejmete, spoznate, da ste v vsej nepopolnosti – popolni.”
  5. Radmila Lazić: Brez anestezije. Na letošnjem festivalu Dnevi poezije in vina, ki se vsako poletje odvija na Ptuju sem prvič slišala poezijo Radmile Lazić in v trenutku me je navdušila. Takoj sem kupila zbirko njenih pesmi in v čisto vsaki izmed pesmi sem našla nekaj posebnega, nekaj, kar mi je dalo misliti, nekaj, s čimer sem se lahko poistovetila ali pa se ob napisanem samo zabavala. Radmila Lazić o svojem pisanju poezije pravi, da se najraje ukvarja s temami, ki se dotikajo tabujev, tako literarnih kot življenjskih. Poezija te sodobne srbske pesnice je izrazito angažirana, svet nagovarja naravnost, brez dlake na jeziku, pogosto provokativno in ironično, šaljivo in uporniško, izrazito čustveno – »a nikoli patetično«, kot pravi sama. Ne čudi, da je poleg bogatega pesniškega, proznega in esejističnega opusa v zadnjih desetletjih odigrala pomembno vlogo v srbskem javnem življenju kot angažirana intelektualka (revija ProFemina, urednica knjižne zbirke Femina pri beograjski Prosveti), vneta zagovornica ženske emancipacije in enakovrednosti spolov in borka za človekove pravice.
  6. Smilla Lynggaard: Otroci z močno voljo. O tej knjigi sem že pisala TUKAJ, seveda pa jo moram uvrstiti tudi na seznam 10 knjig, ki so me v tem letu navdihnile, saj mi je dala veliko dobrih iztočnic za vzgojo ter poguma za tiste trenutke, ko je materinstvo najtežje. Življenje z otrokom z močno voljo ni vedno preprosto. “Takšni otroci so avtonomni, mislijo s svojo glavo, so energični, odločni, radovedni, ustvarjalni – pa še marsikaj drugega, kar se ne rima z »zlahka«. Nemara se že leta sprašujete, »kaj delam narobe, da pri nas vlada večna vojna – in zakaj se moram pogajati o vsaki malenkosti«, ker v vaši družini vlada nenehen boj, in »zakaj se je treba o vsem pogajati«. Mogoče ste celo doumeli, da vaš triletnik besnenja ne namerava kar obesiti na klin in da ga morda nikoli ne bo. Ta knjiga vam bo pomagala ustvariti družinsko življenje, ki bo upoštevalo potrebe staršev in otrok, ne da bi bilo zaradi tega treba opustiti tisto, kar je v družini najpomembnejše. Namenjena je staršem otrok, starih od treh do dvanajst let. To je dokaj velik razpon. Razlog je preprost: v resnici ne gre toliko za otroka kot pa za vas. V knjigi se osredotočam na to, kako lahko vi kot mama oziroma oče, pa tudi kot osebnost spremenite svoje ustaljene nazore in se bolje zaveste, kaj je v vaši družini pravzaprav mogoče. V tem smislu bo roditelj tri leta starega otroka z močno voljo imel prav toliko od knjige kot mama oziroma oče dvanajstletnika.”
  7. Bruno Šimleša: Resnice in zmote o ljubezni. Šimleša se je s svojimi knjigami znašel že na lanskem seznamu, letos pa sem prebrala še njegovo najnovejšo knjigo o ljubezni in tudi v njej je nekaj lekcij, ki se jih je dobro naučiti, zato jo priporočam. “Avtor se v njej ostro, duhovito in pogumno spoprijema z najpogostejšimi predstavami in miti o ljubezni in partnerskih odnosih, s katerimi smo obkroženi vse življenje, ter pojasnjuje, kako se znebimo škodljivih prepričanj, ki nam zastrupljajo um in srce.”
  8. Zoran Milivojević: Formule ljubezni. Podobna, kot knjiga zgoraj, tudi ta govori o nekaterih zmotnih prepričanjih o ljubezni. “Razkriva, zakaj ljubezen ni večna, zakaj ni vedno povezana s srečo, zakaj je mogoče ljubiti več partnerjev hkrati, kakšna je razlika med zaljubljenostjo in ljubeznijo. Postavi temelje za to, da bi lahko prepoznali pravo ljubezen in bili zares srečni.”
  9. Osho: Knjiga o moškem. Tudi Osho je eden od tistih, ki ga redno berem in v tem letu sem spet prebrala nekaj njegovih knjig (Intimnost, Knjiga o pogumu), ampak izpostavila pa bom Knjigo o moškem (čeprav sem brala tudi Knjigo o ženski), ker mi je dala nekoliko drugačen vpogled v moškost, razmišljanja moških, ob njej pa sem razmišljala tudi o vzgoji naših sinov in o tem, kakšno vlogo imamo kot mame, v njihovem življenju. “Knjiga o moškem je zbirka vedno prodornih in pogosto zabavnih vpogledov v to, kaj pomeni biti moški v sodobni družbi. Osho razpravlja o številnih vidikih moškega skozi njegove različne vloge in razkriva, kako te lastnosti oblikujejo in vplivajo na družbo. Razkriva, kako te lastnosti oblikujejo družbo in vplivajo nanjo. Poleg tega pojasnjuje, kako lahko energije, ki jih moški običajno usmerijo v uničevalnost in negativnost, preobrazimo v ustvarjalnost in osebnostni razvoj. Osho odgovarja moškim iz različnih okolij in starostnih skupin. Njegovi odgovori so nekakšna zmes modrosti, zgodbic, šal in tehnik meditacije. “Novi moški naj bo upornik, človek, ki išče svoj izvirni jaz, svoj izvirni obraz. To je moški, ki je pripravljen zavreči vse maske, se odreči domišljavosti in hinavstvu ter svetu pokazati, kakšen je v resnici. Nepomembno je, ali je ljubljen ali zavržen, spoštovan ali preziran, kronan ali križan. Četudi ga pestijo muke, jih sprejema, saj se počuti izpolnjenega ter neskončno zadovoljnega. V mislih imam resnicoljubnega in iskrenega moškega, ki pozna ljubezen in sočutje.” pravi Osho.”
  10. Tadej Golob: Biografija Milene Zupančič. Kot bi luna padla na zemljo. V letošnjem letu nisem prebrala veliko biografij, jih pa drugače obožujem in ta je ena mojih najljubših prebranih biografij/avtobiografij do zdaj. “Tadej Golob, eden najboljših slovenskih biografov, in Milena Zupančič, verjetno najprepoznavnejši slovenski obraz s filmskih platen in gledaliških odrov, sta se v Milenini domači Bohinjski Beli začela sestajati in pogovarjati leta 2016. Takoj sta se strinjala, da to, kar počneta, ne sme biti kronološka biografija v smislu – najprej sem se rodila, potem se obiskovala osnovno šolo, … A od tu naprej nista vedela, kako in kam. Potem pa je Milena nekega dne omenila, da gre skoraj vsak dan na pokopališče in da ji je tam lepo. In potem jima je steklo. In sta začela uživati. Milena je namreč, tako pravi Tadej Golob, ob tem, da je izjemna igralka in izjemna ženska, tudi prav poseben človeški original. Sama bi takim rekla z enim od številnih izrazov, ki jih je Tadej slišal prvič – prava slika brez okvirja.”

Opisi knjig so s strani www.emka.si. in www.familylab.si. ter www.beletrina.si.

Z ljubeznijo, Mama.

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen

X