Kakšen je tvoj pogled na svet?

Kakšen je tvoj pogled na svet?

Prejšnji teden, ko so bili otroci bolni in doma z mano sem še bolj kot ponavadi občutila, kako je pomemben naš pogled na dogodke, stvari, osebe, na naš svet. Prva dva dni sem bila razdražljiva in rahlo živčna, ker ne morem v službo ter početi stvari po normalnem urniku. Razmišljala sem o vsem, kar bi morala narediti, pa ne bom uspela, o elektronski pošti, ki je ne uspem prebrati, o strankah, ki bodo dlje čakale na svoje paketke, obremenjevala sem se s tem, da ne morem normalno pospraviti ali skuhati in posledično mi je bilo zelo naporno.

No, saj s tremi bolnimi otroki bi bilo v vsakem primeru naporno, ampak namesto da bi situacijo sprejela in si jo skušala olajšati, sem si jo s svojimi mislimi še poslabšala. To ne pomeni, da sem bila ves čas takšna, ampak sem pa bila veliko bolj obremenjena, kot naslednje dni, ko sem spremenila pogled na situacijo. Ker sem videla, da otroci več kot očitno še ne bodo tako hitro ozdraveli, sem se sprijaznila s tem, da stvari na “to-do listi” nikakor ne bom uspela narediti, sprijaznila sem se z našimi kaotičnimi dnevi in tem, da imam ves čas vsaj enega otroka v naročju, da imam manj časa in prostora zase in za to, da zadiham, da ni pospravljeno in da so obroki malo bolj na hitro pripravljeni, ampak ko sem naredila vse to, sem začela v naših trenutkih uživati. Ker mi misli niso zapolnjevale skrbi, sem kar naenkrat imela več energije za njih, za zadovoljevanje njihovih potreb, domislila sem si nekaj stvari, ki so nam dneve olajšali in na koncu, ko potegnem črto, smo se imeli tako lepo, kot že dolgo ne. Ker smo bili vsi skupaj in ker sem se v nekem trenutku odločila, da bom na situacijo pogledala s pozitivne strani. To je res en tak primer, ko sem to močno občutila, sigurno pa lahko (in najbrž to tudi počnemo, včasih zavedno, včasih ne) to uporabimo tudi v manjših vsakodnevnih situacijah in izzivih. Vsi imamo kdaj slabe dneve, ko nam kaj ne gre, ko nas vse skrbi in moti, ko smo na tleh…to je normalno. Ampak, ko sem zdaj videla, kako lahko zavestno spremeniš tok misli, počutje, doživljanje in svoja dejanja, sem se odločila, da bom na svoj pogled na svet še bolj pozorna.

Situacija: Nujno moramo odgovoriti na nekaj službenih emailov, potem pa se moramo lotiti kuhanja večerje. Otroci ves čas nekaj potrebujejo ter iščejo našo pozornost in ker je ne dobijo, začnejo jokati ali skakati po kavču ali naredijo kakšno drugo neumnost in nemogoče je, da bi delo opravili.

Pogled in rekacija na situacijo št.1: Razburimo se in si mislimo: “Pa to je nemogoče! V tej hiši ne morem ničesar narediti. Pa samo nekaj minut bi mi vzelo!” ipd. Povzdignemo glas nad otroki in jih pošljemo v sobo ali pa nergajoče preživimo nekaj minut z njimi ter jih poskušamo umiriti, da se lahko vrnemo k delu, na koncu pa smo vsi slabe volje.

Pogled in reakcija na situacijo št. 2: Ker vidimo, da je v tistem trenutku nemogoče, da bi stvari naredil v takšnem vrstnem redu, kot smo si želeli, to sprejmemo, zadihamo in se najprej posvetimo otrokom. Z njimi se dogovorimo, da se bomo pol ure pogovarjali, igrali ali karkoli si želijo, potem pa se bodo igrali sami, mi pa bomo opravili delo, ki ga želimo. Poskušamo poudariti kakšno njihovo pozitivno lastnost (to je dobro tako za njih, kot za naš pogled na situacijo), recimo: “Poglej, kako lepo si znal izraziti, kaj želiš v tem trenutku početi.” ali “To pa te res veseli, kajne? In kako dobro ti gre!” itd. Otroci se bodo umirili in tudi mi bomo lažje vse opravili, časovno pa bo nam vzeli približno enako časa, kot bi se razburjali in prepirali z njimi.

Kadar imamo torej slab dan, en kup dela in obveznosti ter otroke, ki v tistem trenutku nikakor ne želijo sodelovati, dajmo najprej zadihati in si postaviti prioritete. Opravil se lotimo lepo po vrsti in si že na začetku recimo, da bo v redu tudi, če ne opravimo vsega. Na naše otroke, za katere se nam v tistem trenutku zdi, da nam zanalašč nagajajo, pa poglejmo z druge perspektive. Lahko smo veseli in hvaležni, da imamo zdrave, živahne in radovedne otroke, ki mislijo s svojo glavo in ko bom na njih gledali tako, jih skušali razumeti ter bomo dejansko občudovali to njihovo pristno otroško naravo, bomo spremenili svoje počutje in svoj svet. Lažje bomo opravili obveznosti, rešitve se bodo ponudile same od sebe in naš odnos z otroki bo boljši. In četudi so vaše skrbi trenutno drugačne, kot opisane v primeru, poskusite spremeniti svoj pogled na njih in svoj odnos. Vse to so življenjski izzivi, ki jih zmoremo opraviti, naša odločitev pa je, kako bomo na njih gledali (In to ne pomeni, da ne smemo biti slabe volje, da ne smemo pojamrati, ko nam kaj ne gre in se malo smiliti sami sebi, ampak v nekem trenutku pa je potrebno reči: “Stop, jaz zmorem to drugače in vse bo v redu!”.)

Z ljubeznijo, Mama.

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen

X