Ker se starši včasih soočamo z vzgojnimi izzivi, ki jih lahko rešijo samo izkušnje, sem se odločila, da bom vsaki teden na Instagramu objavila en vzgojni izziv, na katerega bomo odgovarjali s svojimi primeri iz prakse. Čas je za drugi vzgojni izziv, ki se je glasil: “Kako vedeti, kdaj otrok joče zaradi izsiljevanja in kdaj se spremeni jok v potrebo po tolažbi?”.
Odgovori:
“Zdi se mi, da je izsiljevati pričel šele sedaj pri 2 letih. Pred tem sem jok vedno zaznala kot stisko. Sedaj pa točno prepoznam, ko gre za izsiljevanje. Ni isti jok, ga že zna zaigrati. Takrat se pogovorim z njim oz. mu dam čas, da se umiri in sam pride do mene po objem in pogovor (povem mu, da sem tu zanj).”
“Starejši (ko že govori) izsiljuje, ko mu preusmeriš pozornost in takoj preneha z jokom…”
“Dojenček nikoli ne joče, ker izsiljuje. Tudi otrok ne. to je njegov način komunikacije.”
“Jaz razlikujem po danem trenutku in ali ima solze ali ne, jok ima specifičen zvok pri njej, stara je 4.”
“Jaz imam 2letnika in 5mesečnico. Na njun jok se vedno odzovem. Pri njem najprej s tolažbo in potem rešujeva naprej. Tako ali tako ne dosežejo nič…dokler se jokajo. Pri 5 mesečnici pa itak…vedno joka z razlogom. Govorit ne zna. In to vzamem kot pogovor. Ko joka nekaj rabi. Pa pri obeh poslušam, da ju razvajam. Pa naj bo.”
“Do 1,5-2 leta vedno tolažim. Potem pač veš. Večinoma pa na koncu izpada trme otrok tudi rabi objem in tolažbo.”
“Jaz mislim, da do leta in pol otrok joka izključno zaradi stiske. Tudi če je to čisto nekaj banalnega…”
“Vedno se odzovem na jok, ker se mi pač zdi, da dojenčki ne morejo izsiljevati… Moja punčka je zdaj stara 1 leto in vidim, da kdaj zajoka, ko me ni ali pa se premaknem za 20 cm. jo pustim za nekaj sekund, da ugotovi, da sem še vedno tukaj, potem pa jo vzamem.”
Kot sem napisala že zadnjič, odgovorov nisem popravljala, ampak so citirani, prav tako pa moram omeniti (kot sem že na Instagram Storyju), da ne verjamem v to, da dojenčki izsiljujejo, zato sem prosila, da svoje odzive na jok še nekoliko bolj opredelimo, glede na starost, da ne bi katera od novopečenih mamic imela občutek, da mora svojemu dojenčku postavljati kakršnekoli meje in mu odrekati bližino. Dojenčki preko joka izražajo sebe in svoje potrebe, med potrebe pa sodi tudi stik z materjo. Včasih mislimo, da jim nič ne manjka (so siti, naspani, previti…), pa vseeno jokajo in zato domnevamo, da izsiljujejo, da bi bili v naročju, ker so nas tako učili, češ da je to njihova kaprica, v bistvu pa gre za njihovo osnovno potrebo, ki smo jo kot vse ostale, starši dolžni zadovoljiti. Tudi z rastjo in razvojem jok večinoma pomeni stisko, način izražanja. Če starši jasno postavimo meje in vztrajamo pri svojem, hkrati pa otroku pustimo, da izrazi svoja čustva, se otrok uspe naučiti uravnavati svoja čustva ter osvoji pravila, zato na koncu koncev niti ni važno, kaj otroški jok pomeni in ali gre za njihovo jezo, upor, izsiljevanje, ampak je pomembno, kako se mi na ta jok odzovemo. Po mojih izkušnja gre tukaj za dolg proces spoznavanja in sprejemanja otroka in sebe, ki se v bistvu nikoli ne zaključi.
Podobno kot pri trmi (!) je torej tudi tukaj pomembno predvsem to, da ostanemo mirni.
Z ljubeznijo, Mama.