Dvaindvajset let sem imela, ko sem prvič postala mama. Za sabo nisem imela veliko življenjskih izkušenj, pa vendar sem imela v glavi zelo natančno podobo tega, kakšna mama želim biti in kako želim vzgajati svoje otroke. V trenutku, ko sem dobila v roke štručko, ki mi je spremenila življenje, sem se tej vlogi popolnoma predala. Ko zdaj gledam nazaj, bi rekla, da sem bila malo preveč zaščitniška in vsekakor sem premalokrat prosila za pomoč, četudi bi jo v kakšnih napornih trenutkih potrebovala. Ni mi bilo težko postaviti otroka na prvo mesto in enako sem na prvo mesto postavila še drugega otroka, pa tretjega in nekje po poti izgubila sebe, kot žensko.
Mislila sem, da moram vse sama. Mislila sem, da je normalno, da nimam prostega časa in da pozabim na stvari, ki jih rada počnem. Mislila sem, da je normalno, da ne grem nikamor brez otrok. Da mine eno leto, ne da bi pogledala, kakšen film. Ne da bi prebrala knjigo. Ne da bi šla na kakšen koncert. In to ne samo prvo leto, ko si na porodniškem dopustu in seveda ves čas z otročkom. To se je nadaljevalo tudi naslednja leta. Mislila sem, da moram ustrezati neki predstavi o tem, kakšna bi naj mama bila in kaj naj bi počela. Čigavi predstavi sploh? Pred časom sem na Instagramu spraševala, kaj počnete mamice, ko si vzamete čas zase, kaj je tisto kar vas napolni in vam da energijo za vsakdanje obveznosti? Veste, kaj je bil najpogostejši odgovor? Da nimate prostega časa, da ga imate na dan samo kakšnih 10 minut in da v svojem prostem času po navadi pospravljate stanovanje. Mamice, to ni normalno (pa pustimo zdaj to, da nič ni normalno in da je hkrati vse normalno, ampak ne, to ni ok!). Ja, vem, vpet si v družinsko življenje, imaš milijon stvari za postoriti, milijon opravkov, vsi bi nekaj želeli od tebe, težko je reči ne (in v službi in doma), živiš kar malo na avtopilota, dokler zvečer ne padeš v posteljo ali pa dokler ne izgoriš in kakšen dan ne moreš niti vstati iz postelje, močno zboliš ali imaš ob večerih tako močne glavobole, da ti je slabo in bruhaš. Mi je znano. Vse sem doživela. Dokler nisem začela bolje skrbeti zase. Dokler si nisem začela postopoma spet jemati čas za stvari, ki so mi ljube. Dokler se nisem nekim stvarem naučila reči ne. Dokler si nisem večkrat dovolila prositi za pomoč, recimo pri pospravljanju, kuhanju ali varstvu otrok. Dokler nisem začela delati na odnosih z bližnjimi (ker tudi zaradi odnosov izgorimo). Dokler si nisem dovolila biti jaz, takšna kot sem in ne takšna, kot drugi pričakujejo, da bom.
Spomnim se besed, ki mi jih je namenila babica v tem času, ko sem se na novo spoznavala in se »sestavljala skupaj«. Rekla mi je, da je popolnoma razumljivo, da se počutim, kot se počutim in da moram poskrbeti zase, saj imam ob sebi tri otročke, ki od mene vsakodnevno potrebujejo veliko ljubezni, miru, varnosti… in kako naj bi ti trije otročki to od mene dobili, če jaz tega v sebi nimam?
In tega vsekakor v sebi ne moreš imeti, če se samo razdajaš za druge in pozabiš nase. Slej ko prej se rezervoar izprazni in potem traja kar nekaj časa, da ga iz nič napolniš na tolikšno vrednost, da je ljubezni dovolj za vse (še bolj žalostno je, če se izprazni, pa ga nikoli ne napolniš). Ampak se da. In zato zdaj, ko me mamice vprašajo, ali bi zdaj naredila kaj drugače, kot takrat, vedno pomislim na to. Bi. Zavedam se, da takrat nisem imela izkušenj in znanja (in tudi mislila sem, da časa zase v bistvu sploh ne potrebujem oz., da ga imam dovolj), da bi lahko ravnala drugače, ampak v razmislek kateri mamici, ki me bere, vseeno podelim svojo zgodbo. Kaj bi naredila drugače? Vsaki dan bi si vzela nekaj časa samo zase in v tistem času bi počela nekaj, kar me res veseli in polni z energijo (ne bi recimo samo scrollala po telefonu ali kaj podobnega). Večkrat bi si vzela čas za kavo s prijateljico. Ob večerih, ko bi otroci zaspali, bi šla večkrat sama na sprehod, da bi si »prezračila« misli in se umirila. V svojem prostem času nikakor ne bi pospravljala, haha. Če lahko umazana posoda počaka, ko se igram z otroki, lahko počaka tudi takrat, ko berem knjigo. Tudi s partnerjem bi šla večkrat kam sama in izkoristila babice za varstvo otrok. Na sploh pa bi si želela, da bi ob vsem tem imela veliko manj slabe vesti.
V zadnjih treh letih sem tako prišla iz tega, da sem si vzela čas zase in spila kakšno kavo v miru, ob tem pa imela slabo vest, ker se ne ukvarjam z otroki ali raje kaj pospravim do tega, da lahko tri ure berem v postelji, kljub kupu perila, ki bi ga bilo treba zložiti, ali drobtinam na tleh, ki bi jih bilo treba posesati. Brez slabe vesti (skoraj vedno, hihi). Ni to vrlina, da ne občutiš slabe vesti, ker se v nekem trenutku daš na prvo mesto? Da ne počneš ničesar (ničesar!), pa se ob tem ne počutiš slabo? Da preživiš nekaj časa brez otrok in nimaš slabe vesti? Da greš po nakupih in (vsaj enkrat za spremembo) sebi kupiš več oblačil, kot otrokom? Da naročiš dostavo, ker boš namesto kuhanja raje malo poležala z otroki? Ali sama. Ali karkoli. In potem ugotoviš, da si z življenjem kar naenkrat bolj zadovoljen in da so tudi otroci zadovoljni in to je to. Kot rada rečem – ravnovesje!
Z ljubeznijo, Mama.