Ker se starši včasih soočamo z vzgojnimi izzivi, ki jih lahko rešijo samo izkušnje, sem se odločila, da bom vsake toliko časa na Instagramu objavila en vzgojni izziv, na katerega bomo odgovarjali s svojimi primeri iz prakse.Tokrat je prišlo na vrsto preživljanje časa pred ekrani. Pojavilo se je več vprašanj. In sicer, kakšen je odnos staršev do preživljanja časa otrok pred ekrani? Koliko časa na dan otroci preživijo pred televizijo, telefonom, tablico? Na podlagi česa odmerimo čas? Kako omejujemo? Kako reagiramo, če se omejitev ne držijo? Se mi zdi, da imamo starši tukaj kar odgovorno nalogo pri tem, da ta čas omejimo in omejitve dobro argumentiramo ter pri njih vztrajamo, še posebej pri večjih otrocih in najstnikih. Ne moremo zanikati dejstva, da je lahko preživljanje pred ekrani tudi koristno v primerih, ko so vsebine kakovostne in poučne, vsekakor pa jih je na voljo veliko, kar zahteva dobro starševsko presojo. Ekrani so lahko po drugi strani škodljivi, povzročajo razdražljivost, odvisnost in druga nezaželena vedenja in so za majhne otroke popolnoma nepotrebni, zato se mi zdi ta tema še posebej pomembna in zanimiva. Še večji izziv je uporaba ekranov teh “korona časih”, ko smo veliko več doma, med štirimi stenami, izolirani od bližnjih ter v procesu šolanja na daljavo.
Odgovori (zapisala sem vse različne izkušnje točno tako, kot ste mi jih zapisale mamice, s slovničnimi napakami vred, hihi):
“Bi rad že kaj pogledal (pesmice), pa ne dovoliva, ker je potem ful razdražljiv.”
“Nekako določeno da zvečer ko so vse zrihtal, pospravl igrače, da so v pižami. Pa tam 1 risanka 30 minut.”
“Čim manj. Ko rabim time aut mu dava, ampak ne gleda dolgo. Je vrjetno še premajhen. Ima 23 m.”
“Tv DA (8- in 4-letnik) – risanke po moji izbiri pred spanjem, za vikend zjutraj RTV SLO 1; tel, tablica NE.”
“Stara sta 13 in 10 let. Na mobitelu sta lahko čez počitnice 2 uri na dan. S tem, da je potrebno prej naredit vse. Enostavno, če ga hočeta dobiti, ga morata pravočasno tudi vrniti v lockdown.”
“Mi smo pred ekranom (običajno risanka) predvsem po kosilu, v času “počitka”, da se vsi spočijemo.”
“Dovoliva tv, z primerno vsebino. V mejah normale 1-2h npr.celovečerne risanke. Tablica zelo redko.”
“Zdaj nimam izbire, ko jo imam je 2 uri na teden max.”
“2, 5 leti. Zaenkrat še nič oz. kakšna 5 min risanka na 14 dni recimo.”
“Okrog 1h vse skupaj. On bi itak bil dlje pa ne dovolim, še je premali.”
“Med tednom skoraj nikoli, malo časa smo skupaj, takrat gremo ven, kuhamo, tamala se igra… Za vikende pa kak živ žav dovoliva malo več. Sem pa jaz bolj stroga kot mož. Se pa vidi, da je čist skurjena, če predolgo gleda. te disneyeve uro in pol dolge so čist preveč. Ampak so ene tak lepe pa občasno tudi to.”
“Preveč zadnje dni. Bad mom. Danes sem kar selila vse risanke in rač dala samo zvečer za 10 min.”
“S telefonom in tablico nič, pred TV pa 1-2 uri na teden, lahko pa tudi ves mesec nič. Stara sta pa 5 in 7.”
“Izbrana primerna vsebina, določen kratek čas (oz. prilagodimo, včasih nič, včasih malo več). Največkrat je risanka nagrada, ne stalnica. Če se ne držita pravil ali če ni časa (izlet, delo zunaj), risank ni. Pomembno je, ko rečemo samo ena ali samo (še) ta risanka, da to res drži. Po izkušnjah je najslabše kar ugasnit sredi risanke, res znorijo. Prej jim povejmo načrt.”
“Nič. Stara 2 leti, ne kaže niti sama interesa za risanke.”
“1 ura zunaj je pol ure ekrana je naša filozofija.”
“Med tednom niti ni časa za to. Ponavadi pet/sob zvečer pred spanjem. Pa če je ful slabo vreme.”
“Na telefonu imamo naloženo aplikacijo FamilyLink, omejitev 30 minut na dan med tednom, za vikend 1 uro… Jaz na svojem telefonu vidim vse, kaj onadva delata… 11 letnik ima pametno uro, v njej sim kartico, da me lahko pokliče, če je nujno. Na računalniku sem zaklenila vse razen programov za šolo, mail, Wikipedia… YouTube, Instagram ne dela. Evil mama, al kako že. Ampak odkar imamo te omejitve je moj 11letnik spet odkril legokocke, vsak večer bere… Winwin.”
“Kakor kdaj, včasih cel dan nič, včasih pa tudi kakšna ura, več skoraj nikoli ne razen če sta bolani ali pa jaz se razume, takrat drugače ne gre. Ponavadi zjutraj, ko pripravljam zajtrk pa morda zvečer, ko pripravljam večerjo. Pod to se štejejo risanke na tv, izberem jih jaz, pred koncem risanke opozorim, da se kmalu ugasne in se tega držim. Nikoli ne gledata tik pred spanjem. Sicer se ju pa da zamotit z barvanjem, sestavljankami, družabnimi igrami, risanke so bolj zato, da jaz kaj postorim lahko.”
Iz teh izkušenj lahko izluščimo nekaj primerov dobre prakse, kar se tiče časa pred ekrani, omejevanja in nadziranja vsebin, ki jih otroci gledajo:
- Čas na enkranih mora biti vnaprej določen in primeren otrokovi starosti.
- Otroku zagotovimo vsaj toliko gibanja, kot je bil skupen čas, preživet za zasloni, svetuje dr. Ranko Rajović (Specialist interne medicine, magister nevrofiziologije in od leta 2003 član odbora za nadarjene otroke pri mednarodni organizaciji Mensa, je avtor programa NTC, sistema učenja, ki v pedagogiko uvaja dognanja nevrofiziologije in se izvaja v šestnajstih evropskih državah.).
- Starši morajo imeti nadzor nad vsebino. Pri tem jim lahko pomagajo aplikacije, kot je FamilyLink, ki je omenjena zgoraj.
- Otroci ne prenesejo dobro, če jih prekinemo sredi dejavnosti oz. nepričakovano, zato jih, preden preteče dogovorjeni čas pred ekrani, opozorimo in na to pripravimo. Pomembno je, da se držimo, da je “samo še ena risanka” res samo ena.
- Pri odločanju o tako pomembni stvari, kot je to, ali so otroci dovolj zreli, da bi imeli v lasti svojo tablico ali telefon, se obrnimo na stroko. Na spletu je veliko člankov na to temo.
- Nujno je tudi, da se z otroki pogovorimo o varni rabi interneta, o tem, da je uporaba telefona, interneta itd. strošek in jih spodbujamo k odgovornemu vedenju.
- Bodimo vzgled.
V razmislek vam tukaj prilepim še članek iz Maminamaza.si, kjer moja blogerska kolegica Anja lepo opiše svojo izkušnjo: Dva tedna brez risank.
Upam, da vam tema koristi.
Z ljubeznijo, Mama.