Od časa, ko sem bila prvič noseča do danes, je minilo že 10 let in že takrat sem večkrat slišala, da so z majhnimi otročki majhne skrbi, z velikimi pa velike. Skrbi so resda drugačne, spremeni pa se tudi še kaj drugega. O tem najbrž ne razmišljamo, ko načrtujemo družino, ampak otroci zelo hitro zrastejo in to obdobje osamosvajanja, ki poteka dolga leta in v času katerega moramo ves čas iskati ravnovesje med tem, da smo varen pristan in jih nežno usmerjamo ter jim postavljamo meje ter tem, da jim pustimo dovolj svobode, samostojnosti in na nek način tudi prosto pot, da lahko razvijajo svojo lastno osebnost, je zelo zahtevno.
Leta tečejo in naenkrat, nekako tako, kot opisujem spodaj, ugotoviš, da so tvoji otroci že veliki. No, večji (cmok v grlu). Še najbolj sem se tega začela zavedati v zadnjem letu. Ko sem pred dobrim tednom brala seznam potrebščin za v šolo in videla, da tam piše 3. razred in potem 4. razred, me je kar malo prizemljilo. In ko pomislim, da je najmlajši še samo eno leto v vrtcu, potem pa bomo tudi zanj naročali šolsko torbo in potrebščine, me kar malo stisne. Kaj je drugače?
- Odnos se spreminja. Otroci nas ne potrebujejo ves čas ob sebi, niso telesno odvisni od nas, imajo svoje prijatelje in odnose z njimi, svoje obveznosti v šoli, na popoldanskih aktivnostih, vedno bolje izražajo svojo voljo, želje in cilje, imajo lastna pričakovanja, oblikujejo svoja mnenja in svoj pogled na svet in pri tem jih je res lepo, pa včasih tudi zahtevno, opazovati. Vedno se lovim pri tem, kdaj je tisti pravi trenutek, da jih še malo bolj spustim v svet, pa vendar to naredim, saj je to moja naloga.
- Nič več niso tisti majhni ljubki, zavaljeni dojenčki ali pa malčki, ki tako ljubko govorijo, ker še ne znajo pravilne izgovorjave in nič več jih ljudje ne bi stiskali k sebi in se z njimi igrali, pa saj je ok, saj oni tega niti nočejo. Oni so že veliki!
- Prej čisti in vedno stajliš dojenčki, so zdaj malčki in otroci pokombinirani v najrazličnejša oblačila (Kje sploh najdejo vse te vzorce in barve?!), ki velikokrat sploh ne pašejo skupaj in so večinoma umazani (Kar je seveda tudi prav!).
- Pred leti so sorodniki, prijatelji in znanci, pa tudi neznanci na ulici ali v parku govorili: “Oh, kako ljubek dojenček!” “Kako lep otroček!” “Kako so lepi in sladki!”. Danes pa večinoma samo še: “Kako so veliki! In glasni! Imate pa pestro doma, kajne?”. Ja, milo rečeno.
- Njihove otroške cvetke (smešne stvari, ki jih izrečejo) postajajo vedno manj zabavne. Recimo iz takšnih, ki sem jih zapisovala pred leti: Z Aljažem se med vožnjo v avtomobilu pogovarjava o prometnih znakih, o tem, zakaj jih moramo poznati, kaj pomenijo in kje ter kako se jih naučimo. No, potem mi z vso modrostjo in resnostjo tega sveta pove, da jih on nekaj že pozna in ker sva se ravno peljala mimo njih, mi jih je takoj želel raztolmačiti: “Poglej, ta dva pomenita, da tukaj jelenčki letijo 60 km/h in ta, da tukaj rado sneži.” (divjad na cesti, omejitev 60km/h in možnost poledice, hahaha).” smo prišli na takšne: Rečem Aljažu naj pospravi za sabo in zloži odeje, s katerimi smo bili pokriti in mi odgovori “Ne, ni šans, ker bo itak že čez pet minut vse razmetano.” In nisva prišla do skupne točke. V bistvu ga čisto razumem, da je pospravljanje včasih zelo lajovo početje, ampak lepo bi bilo, če bi samo naredil, kar rečem in brez cvetk. Si ne predstavljam, kako bo v najstniškem obdobju (spet cmok v grlu, haha).
- Nič več jim nismo ves svet, čeprav tu in tam še dobimo poljubček in objem, se čuti, da je drugače.
- Svoj prosti čas začnejo preživljati po svoje. Naenkrat družinski sprehodi več niso tako samoumevni in aktualni, kot nekoč in potem res več ni daleč tisti dan, ko veš, da otrok več ne bo želel zraven na družinski izlet ali na morje, ker bo imel svoje načrte, s svojimi prijatelji ter svoje hobije.
- Uporniške ideje so vse pogostejše in ob kakšnem pregovarjanju te je že zdaj strah pubertete in izzivov, ki šele prihajajo. Najprej jih namreč učiš, da razmišljajo s svojo glavo, so kritični, se sprašujejo o stvareh, svetu in o odnosih, potem pa bi najraje kar zabremzal in rekel: “Ti samo naredi, kar ti mami reče! Zakaj? Ker sem jaz tako rekla!” (Saj se vgriznem za jezik in jih učim, da se tudi oni kdaj morajo).
- Kot malčki so se ves čas motali zraven nas v kuhinji in nam pomagali, samoiniciativno so pospravljali in gospodinjska opravila so bila del igre, zdaj, ko so večji, pa je to malo manj spontano in zabavno. Je potrebno kar nekaj več reda in strogosti, pa spodbude.
- Tudi v šoli je drugače. Vedno večji so, vedno bolj so pomembna prijateljstva v šoli, več je snovi, sedenja pred zvezki, količina šolskih potrebščin, ki jih potrebujejo postaja vedno večja, enako je s šolsko torbo, vse pa mora biti vedno bolj po njihovem okusu. Zvezke si okrasijo in oblepijo po svoje, vse je v njihovih najljubših barvah in z njihovimi vzorniki, na torbi visijo razni obeski in mami pri teh stvareh nima več veliko besede. Res se vidi razlika med 1. razredom in zdaj, ko gre Aljaž že v 4. razred, Zara pa v 3. razred. Šolske potrebščine smo naročili kar preko spleta na Go2school.com in vso ponudbo sta natančno pregledala (Res imajo ves čas akcije in se splača, še posbej tako, če imaš več otrok in se kar nabere tisti znesek na koncu.) in si poklikala, potem pa sem jaz pregledala in poskrbela za to, da smo vse naročili. Lahko bi šli tudi v kakšno od poslovalnic Office&More, kjer je enaka ponudba in veljajo vse akcije, kot na Go2school.com, ampak priznam, da mi je trenutno s tremi otročki lažje naročiti preko spleta. V enem tednu je že vse pri nas in smo vsi zadovoljni. Res ju je lepo opazovati, ko se tako veselita šole in si z veseljem vse pripravljata. Upam, da bo tudi Jakob šel s takšnim veseljem v šolo.
Nimaš kaj, otroci rastejo.
Z ljubeznijo, Mama.
Današnja objava je nastala v sodelovanju s Go2school.com.