Indijansko poletje v novembru? Jaz sem za! Res je, da smo se ta vikend veliko slačili in oblačili, ker nismo vedeli, kako se naj oblečemo in se je temperetaura v poznih popoldanskih urah spremenila, ampak smo pa uživali na sončku in svežem zraku in si skladiščili zalogo energije ter vitamina D.
Nedeljo smo preživeli v Mariboru, kjer smo se malo sprehajali, malo jedli in veliko igrali. Jesen nas je na veliko razvajala in najbrž nisem edina, ki ji srce zaigra ob vseh teh barvah. Vikend je kar prehitro minil, da bi ga izkoristili še za obisk Pohorja ali kakšno vožnjo s kolesom (pa saj tudi ne vem, če bi zmogla, glede na mojo nosečniško počutje), bomo pa to očitno prestavili za kdaj drugič.
Otroka sta se v zadnjem času zbližala še na drugačen način, v obliki skupne igre. Od nekdaj se veliko skupaj igramo in občasno sta se zapletla tudi v spontano skupno igro, ko sta si sama poiskala igrače in se skupaj igrala ali pa se kaj smejala in zabavala, ampak zadnji mesec se je to začelo dogajati pogosteje. Zelo lepo ju je opazovati, ker imata svoje “fore”, katerim se smejita samo onadva, se kaj žgečkata ali pa se lovita in skrivata ter se pri tem oba zelo zabavata (dokler ne pride do kakšnega padca). Velikokrat se zgodi, da se malo preveč razdivjata, ampak sem vseeno vesela, da sta našla skupne točke. Najbolj luštno pa ju je poslušati, kako se pogovarjata. Zara še ne govori veliko, zato lahko Aljaž prevzame vodilno vlogo in “ukazuje”.
“Pridi, boma gradila stolp iz lego kock. Jaz bom gradil, ti boš gledala.”
Na fotografijah spodaj se igrata z listjem in Aljaž je predlagal: “Zara, plavajma!”
Pa vprašam: “Kam?”.
Aljaž: “Na površje!”
V tistem trenutku je bilo res smešno in prisrčno.
