Moj Nosečkin dnevnik: 16. teden

Home / Uncategorized / Moj Nosečkin dnevnik: 16. teden

Drage mamice in nosečnice, zelo sem vesela in ponosna, da je Nosečkin dnevnik v redni prodaji in seveda se trudim, da bi vsi prednaročniki in naročniki dobili svoj izvod čimprej. Hvala vsem za naročila, podporo in potrpežljivost. Pot do tega trenutka ni bila preprosta, kot bi morda kdo mislil. Nosečkin dnevnik je začel nastajati že spomladi in do njegove končne podobe je bilo potrebno kar nekaj dela, usklajevanja, prilagajanja, povezovanja, izbiranja vsebine, barv, materialov idr., da bi vse bilo popolno in ravno tako, kot sem si zamislila. Nestrpno pričakujem vaše odzive in si želim, da bi Nosečkin dnevnik postal nepogrešljiv za vsako bodočo mamico. Kdor ga želi naročiti, lahko to stori na tej povezavi. Hvala.

Z vami pa bi želela deliti še nekaj drugega, zame zelo posebnega. Včeraj sem prvič začutila premike našega otročka in se spomnila vseh lepih trenutkov, ki me še čakajo. Ko sem povedala otrokoma sta takoj položila svoje rokice na trebuh in čakala, ampak seveda nista čutila ničesar. Kljub temu sta bila zelo navdušena in sta dojenčku zapela pesmico. “Mamica, saj on vse sliši, ne?” Ta dogodek sicer spada k 17. tednu (16t1d), ampak sem ga morala zapisati, ker mi je tako polepšal včerajšnji dan.


16. TEDEN

Teža: 50,5 kg.

Obseg trebuha: 82 cm.

Kako se počutiš? Počutim se dobro. Trenutno me ne muči nič posebnega in pa trebušček je še vedno približno enake velikosti in me nič kaj ne ovira pri početju vsakodnevnih obveznosti z otrokoma. Včasih se mi zdi, kot da sploh nikamor ne raste.

Nosečniška hrepenenja: Še vedno mi paše sladko, velikokrat pa mi zadiši tudi čisto kaj preprostega, kot so recimo testenine ali pa močno okisana solata in potem si to tudi z veseljem privoščim.

Kaj je bilo ta teden najlepše? Ta teden je bilo najlepše to, da se je začel praznični december in da je v zraku veliko pozitivne energije. Zara je praznovala rojstni dan in takšni trenutki še bolj zbližajo družino, zato smo se veliko družili in najbolj sta mi v spominu ostala naša dva večerna sprehoda v temi. Gibanje mi zelo odgovarja in mislim, da bom kmalu začela z nosečniško telovadbo. 

Kaj je bilo ta teden najtežje? Najtežje je bilo to, da se je v našo družino prikradla ena virozica, ampak na srečo sva z Zaro ostali zdravi in upam, da tako ostane, ker je čisto dovolj naporno, ko zboli moški del družine. 

Kateri dogodek tega tedna si boš za vedno zapomnila? Za vedno si bom zapomnila ravno te družinske sprehode tega tedna, ko se veliko pogovarjamo tudi o prihodnjih mesecih in o spremembah, ki nas čakajo (no, ne veliko, ampak ravno prav). Včasih gremo po pločniku tako, da se vsi štirje držimo za roke, kar je že tako ali tako težko, ker so nekateri pločniki pri nas zelo ozki in seveda se je Aljaž spomnil na to, da bo zdaj potrebno te pločnike malo razširiti, ker pride še en družinski član, ki se bo z nami držal za roke. Hihi, ja, ko bi bilo to tako preprosto. Vesela sem, da nekje v ozadju mislita tudi na še nerojenega bratca ali sestrico.

P:S.: Da ne bo kdo mislil, da se namenoma slikam samo z Zaro. Našega Aljaža je težko dobiti pred fotografski objektiv, ker načeloma ne mara fotografiranja. Pa tudi trebušček boža manj kot Zara, čeprav je vedno zelo pozoren. Fantki pač. 😉

Z ljubeznijo, Mama.


Na fotografiji nosim srajico iz Stradivariusa, ki je ne bom mogla nositi kaj dolgo, ker se mi bodo začeli gumbi kar sami odpirat, hihi. Uhani so it trgovine Six, ura pa je znamke Michael Kors. Zara ima puloverček iz Primarka in legice iz spletne trgovine Next.

X