V nedeljo smo se že dopoldan odpravili proti Mariboru, saj smo bili odločeni, da izkoristimo dan za igro na prostem in za potepanje. Vreme je bilo dopoldan še sicer dokaj vetrovno in delno oblačno, ampak popoldan pa je bilo že skoraj prevroče in ker se radi potepamo po tem spomladanskem sončku, smo že kar rjavi in pegasti, hihi (pegasta je mami, seveda). Pristali smo na Pohorju in smo bili kar malo razočarani, da Pohorska vzpenjača ne deluje, ampak je bilo tudi z avtom luštno, ker smo po poti srečali krave, konje in ovce, čemur se otroka vedno čudita (pa nismo doma v mestu in imamo vse to nedaleč stran; krave smo imeli do pred kratkim celo preko ceste). Mislim, da je bil to njun dan, ko sta si napolnila baterije in se sprostila. Meni nekako ni šlo vse po načrtu, ampak v njunih očeh sem videla, da je vse točno tako, kot mora biti.
Privoščili smo si tudi kosilo in vedno je luštno izkoristit priložnost, da ne rabiš kuhat (čeprav to drugače rada počnem in smo velikokrat kar vsi skupaj v kuhinji). Za na konec pa še kavica in sladica in lahko noč. Je rekel Aljaž: “Mami, zakaj pa danes nismo imeli sadja za malico?” Pa pravim: “Kako, da ne? Saj so bile jagode v tortici?!” 😉
Bil je lep dan, eden tistih, ki si jih želiš zapomniti za vedno…
Moram omeniti še to… Otroka sta trenutno v obdobju, ki je pravi balzam za dušo. Veliko se igrata skupaj in postajata prava zaveznika, prijatelja pa sta tako ali tako že od nekdaj, četudi se kaj spreta. Res ju je luštno opazovati, predvsem pa poslušati njune pogovore in dogovore. V naravi, kjer ni nekih posebnih pravil vedenja in lahko tekata ter se prosto igrata, pride to zelo lepo do izraza in znata biti drug do drugega tudi zelo pozorna. Resnično sem hvaležna, da sem lahko priča njunemu prijateljstvu. In pa to, kako sta v določenih stvareh že enako sposobna in na enakem nivoju! Neverjetno!
Ukradem ti poljubček!
Tudi vam in vašim otrokom želim čimmanj bratsko-sestrskih prepirov in čimveč takšnih sproščenih dni na sončku!
Z ljubeznijo, Mama.