O odnosu med sorojenci sem pisala že velikokrat (recimo TUKAJ in TUKAJ, ali pa v brskalnik na starem ali novem blogu kar vtipkajte ključne besede “odnos med sorojenci”) in zadnje tedne sem pogosto razmišljala o tem, da moram zapisati en “update” v povezavi z odnosom med Aljažem in Zaro. Zaenkrat lahko govorim samo o njunem odnosu, ker je Jakob še premajhen, da bi se zavedal stvari, ki se dogajajo okoli njega. Malenkost bom omenila samo to, kako je njegovo rojstvo vplivalo na odnos med starejšima otrokoma in to, kako sta ga do zdaj sprejela medse.
Mamice, ki imate več otrok veste, da je odnos med sorojenci res posebne vrste odnos, ki se (po moje) ne more primerjati z nobenim drugim odnosom. Zadnjič sem na Instagramu slučajno zasledila izraz “frenemies” (friends and enemies) in v trenutku me je spravil v smeh, saj sta Zara in Aljaž ravno to. V enem trenutku sta najboljša prijatelja, ki se skupaj zoperstavita vsemu in vsakomur in spet v drugem trenutku se hitro zoperstavita drug proti drugemu, haha. Kot mami, mi je to včasih težko gledati in prenašati, a si ves čas govorim (in enako ponavljam tudi možu), da je to neprecenljiva izkušnja in lekcija za celo življenje. Tudi jaz imam brata in sestro in tudi meni je tak odnos poznan, a ker je med mojimi otroci manjša razlika, kot med mano in mojo sestro in bratom, me najbrž čaka še kaj bolj zanimivega.
Dokler je bila Zara še dojenček in tam nekje do drugega rojstnega dne, je bil njun odnos dokaj miren in prepirov je bilo malo. Aljaž je bil večinoma vodja, Zara pa ga je rada posnemala in sledila njegovi igri. Na ta način se je ogromno naučila in ker je izredno dojemljiva, je tudi zelo hitro napredovala. Velikokrat se je zgodilo, da ji je Aljaž kakšno igračko vzel, a je hitro ugotovila, kako si jo izbori nazaj. Skušala sva ju usmeriti v mirno reševanje sporov in v deljenje igrač in nekaj teh veščin sta lepo osvojila ter jih še vedno uporabljata (to, da si na začetku igre razdelita igračke, recimo avtomobilčke, na pol ali pa da zamenjata, ko eden hoče igračko, ki jo ima drugi ipd.). Zdaj, ko sta že skoraj enako močna in enako samosvoja ter odločna, pa se večkrat zgodi, da se malo bolj resno spreta. Aljaž ni nikoli pomislil na to, da bi Zaro udaril prvi (navsezadnje je toliko močnejši, da ji zlahka vzame igračo), je pa zato Zara hitro ugotovila, da se ga učinkovito znebi, če ga med prepirom udari ali ugrizne. Na začetku nismo vedeli, kako naj na to odreagiramo, da tega ne bi več počela. Obema sva razložila, da se tako ne rešuje sporov in da naj naslednjič premislita, kako bi lahko zadevo rešila drugače. Trudim se, da se v njun spor direktno ne vmešam, ampak ju kasneje vseeno probam usmeriti v pravo smer s pogovorom (ko se strasti umirijo). Včasih me resnično spravita v situacijo, ko ne vem ali je prav, da odreagiram in ju ločim ali ju pustim, da spor rešita sama. Popolnoma razumem, da to spada v bratsko-sestrski odnos in da se je temu nemogoče izogniti, ampak bi ju rada kljub temu naučila, da tepež ni rešitev. Pri izražanju, razumevanju in obvladovanju čustev se pri nas doma odlično obnese Oksijev plakat čustev (nanj sem naletela v Facebook skupini Sočutno starševstvo). Ker nisem strokovnjak, vam ne bom razlagala, kako ga uporabljati ipd., ampak vam lahko povem svojo izkušnjo. Zaro smo (njej je težje prepoznati in obvladati določeno čustvo, predvsem jezo) s pomočjo plakata (in pogovora, seveda) že uspeli preusmeriti v mirnejše reševanje sporov. Včasih jo na plakat spomnim jaz ali pa se morda spomni kar sama in mi pokaže kateri mucek je (jezen, žalosten, vesel…) ter tako prepreči, da bi odreagirala v afektu in udarila. To je odlična priložnost in iztočnica za pogovor o čustvih ter o tem, kaj v določenem trenutku želimo ali potrebujemo.
Druga stvar, ki jo po novem počneta je ta, da drug drugega zanalašč dražita. Včasih je to, ker želi en pritegniti pozornost drugega, včasih iz dolgčasa, spet drugič, ker sta si kaj zamerila ipd. En drugemu podreta stolp iz lego kock, vzameta najljubšo igračko ali si počečkata pobarvanko. Zanimivo je, kako to včasih privede do prepira, spet drugič pa ju spravi v smeh in kar naenkrat to postane zabavna igra. Nikoli ne veš, kaj lahko pričakuješ in včasih se do solz nasmejimo. Resda sta glasna in skupaj počneta tudi neumnosti, ampak vse to ju zbliža. Vedno imata drug drugega za igro, pogovor in za objem. Po moje si sploh ne znata predstavljati, kako bi bilo, če bi bila edinčka. Aljaž večkrat mimogrede omeni, kako luštno je imeti sestrico (in zdaj še bratca) in vedno poskrbi, da ima vse kar potrebuje, hkrati pa mu je hudo, če joče ali jo kaj boli. Tudi Zara obožuje Aljaža in ga ves čas ljubkovalno kliče “Aljažek”. Ko se kam odpravljamo, je že kar logično, da sta skupaj. Drug drugemu pomagata nesti kakšno jaknico in kapico, Aljaž pomaga Zari pri obuvanju in če se slučajno zgodi, da sta za nekaj ur ločena, se močno pogrešata.
Ko ju opazujem, se sprašujem, kako bosta medse sprejela Jakoba. Jakobovo rojstvo zanju ni bil velik šok. Navajena sta, da si najino pozornost delita, hkrati pa razumeta, da dojenčki potrebujejo nekoliko več nege in pozornosti, kot večji otroci. Lepo sta ga sprejela in sta zelo ponosna veliki bratec in velika sestrica. Izkazujeta mu veliko nežnosti, mi kdaj pomagata tudi pri skrbi zanj in ga včasih tudi kaj pohecata, v smislu, da ga požgečkata ali mu pokažeta jezik. Ker je Jakob trenutno v obdobju, ko ju veliko opazuje ter se jima ves čas nasmiha, jima je to zelo všeč. Kar vidim njune iskrive očke, ki so nad njegovimi nasmeški očarane, tako kot jaz. Ti prvi meseci, ko se dojenček začne zavedati sveta okoli sebe in graditi odnos z bližnjimi, so po mojem mnenju najlepši in osnova za kasnejše prijateljstvo. Vsak od njih je nekaj posebnega in za vsakega od njih sem neizmerno hvaležna. Resnično upam, da jim bo družina vedno pomenila toliko kot danes in da jih bo njihovo prijateljstvo spremljalo skozi življenje ter da se bodo vedno radi vračali domov.
Z ljubeznijo, Mama.