Že nekaj časa sem razmišljala o tem, da želim nove družinske fotografije, a sem še kar odlašala in odlašala. Jakob je z vsakim dnem večji in res sem si želela, da bi bil na družinskih fotografijah (doma in na spletni strani) z nami. Tako hitro se spreminja in raste, da sem nameravala počakati vsaj do takrat, ko bi samostojno sedel, a sem si premislila. December je za nas poseben mesec, poln družinskih skupnih trenutkov, zato smo se odločili, da družinsko fotografiranje združimo z božičnim fotografiranjem in si tako ustvarimo večen spomin na Jakobov prvi božič. Že nekaj časa na Facebook-u spremljam mlado mamico, fotografinjo, Niko Lazendić, ki jo najdete pod imenom NLP Studio in ustvarja krasne “lifestyle” fotografije, v minimalističnem stilu, ki mi je pisan na kožo. Ujeli smo se v trenutku, ko smo vstopili v studiu in takoj sem vedela, da bo fotografiranje sproščeno in prijetno. Ja, bilo je tudi naporno in otroke smo podkupili s piškoti in lizikami, ampak komaj čakam rezultat in mislim, da bodo fotografije čudovite (kaj več vam povem, ko jih dobim). Nika, hvala iz srca, da si nas prenašala teh nekaj ur in da ti ni zmanjkalo zanosa in energije! <3
Ker smo bili ravno v Ljubljani, smo se odločili, da izkoristimo dan in obiščemo se mojega strica in njegovo družino ter se nato sprehodimo še po centru mesta, da pogledamo lučke ter 1. adventno nedeljo zaključimo v božičnem vzdušju. Otroka sta bila po fotografiranju zelo utrujena, a nam je kljub temu uspelo narediti vse iz našega “bucket list-a”, hihi. Ujeli smo še nekaj sončka, se sprehodili, pogledali jaslice iz slame in božični sejem, opazovali lučke, se nadihali svežega zraka in se najedli kostanjev ter šmorna. Jakob je večino sprehoda prespal in se zbudil ravno pravi čas, da je še ujel lučke, preden smo se vrnili proti domu.
Zgornja fotografija je malo slabša in zabrisana, a v bistvu zelo lepo prikaže moje življenje z otroki. Vedno se kaj dogaja, vedno smo v gibanju in aktivni, znamo biti zelo glasni in skoraj vedno je vsaj eden izmed nas slabe volje. Težko nas je dobiti vse na eno fotografijo in težko je ujeti trenutek, da bi vsi gledali v isto smer in se nasmehnili (sem res že radovedna, kako je to uspelo Niki). Vsak od nas je svoj karakter in večina nas je kar “težkih” in svojeglavih. Včasih se spremo in potrebujemo mirovnega posrednika, a vedno se imamo brezpogojno in neskončno radi. Zelo sem hvaležna za to svojo družinico in ne zamenjam je za nič na svetu. Življenje je lepo, pa čeprav je včasih potrebno kakšen dan prespati, da se tega (ponovno) zavemo.
Želim vam lep adventni čas in veliko mirnih družinskih trenutkov. Komaj čakam, da vam pokažem fotografije in da z vami delim še kakšno našo idejo za preživljanje prostega časa v teh decembrskih dneh in povezovanje s svojo družino.
Z ljubeznijo, Mama.