Čeprav se ponavadi pritožujem, kako hitro mineva čas, pa moram tokrat reči, da se mi je poletje zdelo kar dolgo. Morda zato, ker pod poletje štejem že mesec maj, ko smo že bili na počitnicah v Termah Banovci in praznovali Jakobov rojstni dan s piknikom pri mojih starših (če je piknik, potem je poletje, haha). Morda pa zato, ker se je zgodilo ogromno novega in ker so vsi trije otroci zelo napredovali, pa tudi jaz sem šla cez neko zanimivo obdobje osebne rasti in sprememb na poslovnem področju. Kakorkoli, konec avgusta sem bila že popolnoma v jesenskem vzdušju in pripravljena na delovno jesen, a so si moji zaželeli še enega oddiha na morju, zato smo še zadnjič oblekli kopalke in se namočili v morju.
Zame je bil oddih deloven, ugotovila pa sem tudi nekaj pomembnih stvari. Mislim, da smo letos zadnjič na dopustu v mobilni hiški. V hiškah dopustujemo že pet let in vedno nam je top, tudi letos, ampak po teh letih in vedno večih družinskih članih, si tudi midva s Tomijem zasluživa nekaj manj obveznosti, zato upam, da gremo naslednjo leto v hotel. Joj, že sanjam o tem, da mi ni potrebno kuhati in pospravljati. Mogoče pa so nas nekoliko razvadili Sava Hotels & Resorts, kamor se vsake toliko časa odpravimo in kjer je vedno odlično poskrbljeno za dobro hrano, pijačo, otroško animacijo in pospravljeno hotelsko sobo, hihi. Saj me razumete, ne? Se ravno spet odpravljamo čez 14 dni in vam bom lahko takrat povedala, če je to točno to, o čem sanjam. Veste, pri določenih stvareh je s tremi otroki res lažje, kot z enim, a pri organizacijskih in gospodinjskih zadevah, je veliko težje in vsak dodaten otrok prinese zraven še en dodaten kovček perila, ki ga je potrebno tudi oprati in zlikati, še ena lačna usta, ki jih je potrebno nahraniti, umazane rokice, ki jih je potrebno umiti in vesele nogice, ki jih je potrebno utruditi. Vse to je veliko lažje, ce ti vsaj na dopustu ni potrebno kuhati in pometati ter postiljati postelje. Da ne bom ostala samo pri načrtih, bom napisala še vse prelomnice in lepe trenutke, ki smo jih v zadnjih mesecih doživeli. Otroci neverjetno rastejo, tudi Jakob, s katerim smo še nedavno hodili od zdravnika do zdravnika, ker ni napredoval, kot bi mogel. Ravno, ko sem bila nekje na robu čustvenega zloma, polna skrbi in strahu, se je situacija zacela izboljševati. Zagotovo je pomagalo izboljšanje krvne slike, potem ko je zaključil z jemanjem tekočega železa, saj je takoj postal nekoliko močnejsi in je tudi gibalno zelo lepo napredoval. V zadnjih dveh mesecih je njegova teža lepo napredovala (za dva kg), zrasel je, osvojil plezanje na vse možne predmete, se odstavil od dojenja (oz. sem ga odstavila jaz), začel oponašati naše početje, predvsem pa Zaro in Aljaža, začel sodelovati pri določenih opravilih in igrah, pri katerih sodelujemo vsi, prvič je prespal noc, obožuje glasbo in ves čas pleše, pokazal pa je tudi to, da ima odličen občutek za ritem in je zelooooo simpatičen. Ena velika prelomnica za Jakoba je bila tudi ta, da je prespal pri babici. Do tega je prišlo čisto spontano, ker sta imela željo po počitnicah pri babici Aljaž in Zara, in je potem le ostal zraven. Lepo je zaspal in ni jokal. Bilo mi je težko in ves čas sem imela nekoliko slabo vest, ker je tam prespal hitreje kot Aljaž in Zara (resda samo za nekaj mesecev, pa vendar), ampak ker je vse potekalo brez večjih tezav, sem bila zjutraj pomirjena in prepričana v to, da mu ni bilo hudega. Zara je iz dneva v dan bolj samosvoja in vedno želi imeti zadnjo besedo, kar zna biti zelo zanimivo. Razumem, da ji ni lahko, ker je srednji otrok in si najino pozornost deli z zelo glasnim starejšim bratcem in mlajšim bratcem, ki je še ogromno potrebuje. Kljub temu sem upala, da se bo trmica počasi umirila in da bo vsaj del opravil (kot so umivanje, oblačenje in pospravljanje) opravljenih brez pogajanja. Je pa izredno simpatična, pozorna, iznajdljiva in pametna. Točno ve, kakšno taktiko mora ubrati, da doseže, kar želi in velikokrat se ji nasmejimo, ko jo pri tem dobimo in ne prizna, da gre samo za taktiko. V takšnih situacijah se lepo vidi razlika med njo in Aljažem. Jedli smo vsak svoj sladoled in oba sta želela poskusiti še okus sladoleda od mene in Tomija. Aljaž se je lotil svoje stalne prakse, ko prosi in prosi in prosi, dokler ti ne gre že tako na živce, da mu daš, kar želi samo zato, da utihne, haha. No, Zara je nekoliko bolj elegantna. S svojim sladoledom je prišla do Tomija, mu brez besed ponudila svoj sladoled, Tomi ga je poskusil in potem je iztegnila jezik in čakala, da bo uslugo vrnil. Seveda ji je uspelo hitreje, kot Aljažu. Morda se že tukaj vidi razlika med moškimi in ženskami, morda pa gre le za razlike v njuni osebnosti. Opazovanje takšnih situacij me zelo pritegne in vedno jih rada seciram in o tem razglabljam. Nimam pojma ali gre za neke vrste poklicno deformacijo ali pa preveč rada razmišljam. Aljaž je to poletje osvojil veliko mejnikov. Zara je glede fine in grobe motorike v zadnjem casu ostala nekje na istem osvojenem nivoju, Aljaž pa je med poletjem splaval, se udeležil tečaja rolanja in se naučil rolati, naučil se je žvižgati, pa tudi pisanje črk mu gre vedno bolje od rok. Zelo je pameten, a morda nekoliko preveč samozavesten in zelo tekmovalen. V raznih družabnih igrah nas zlahka premaga in se res hitro uči. Upam, da bo tudi v šoli tako zelo dojemljiv, predvsem pa nekoliko bolj vztrajen in potrpežljiv.
To so moji otroci. Vsi drugačni, a vsi moji in neskončno jih imam rada. Občudujem vsakega posebej in si želim, da bi jih vzgojila v dobre ljudi, ki mislijo s svojo glavo. Ravno zato mi veliko pomeni, da svoj močan karakter ohranijo tudi v prihodnje in ga uporabijo tam, kjer je lahko koristen. To je bilo naše poletje, zdaj pa se veselim vsega, kar nam prinaša jesen. Pestro bo.
Z ljubeznijo, Mama.
Aljaž ima na fotografiji oblečen spodnji del trenirke Gap, zgornji del Next in superge New Balance. Zara ima oblačila iz Nexta, Jakobova trenirka pa je iz Zare. Aljažev in Zarin nahrbtnik sta iz otroške trgovine Silly, Jakobov pa je že starejši in ga ima, ker je najmanjši, kar smo jih našli. Jakobovi prvi čevlji so znamke Geox, kupljeni pa so v Baby Centru.