Leto 2017 je bilo polno vzponov in padcev. V bistvu je bilo poslovno zelo uspešno in na koncu lanskega leta, ko sem si postavljala cilje za novo, si niti približno nisem predstavljala, da jih bom dosegla že v prvi polovici leta. Morda sem si postavila prenizke cilje, morda pa sem se preveč gnala in pozabila uživati v malenkostih, ki nam jih ponuja življenje. Namesto, da bi uspeh izkoristila sebi v prid in se lotila novih poslovnih priložnosti, sem zablokirala. Popolnoma. Nisem znala naprej. Nisem mogla naprej. Nisem več čutila enake iskrice, kot dve leti nazaj in nisem bila kos vsem odrekanjem, ki jih veliko dela prinese s seboj. Nisem se bila pripravljena odreči času s svojimi otroki, večernemu poležavanju na kavču in branju knjig (pa čeprav gre za kakšne kratke in nezahtevne). Dovolj sem imela tega, da nikoli nimam časa za kavo in da vedno nekam hitim. Ni mi ostalo drugega, kot da se spomnim na vse malenkosti, ki so me nekoč osrečevale. Na jutra, ko se nam nikamor ne mudi in smo do enajstih v pižami, na dolge jutranje prhe, kavo s prijateljicami (ki se čisto slučajno zavleče v štiriurno debato polno smeha in solz), kosilo v kakšni malo bolj fensi restavraciji, ki traja več kot pol ure, osemurni spanec, sedenje na terasi in opazovanje zvezd ter poslušanje glasbe in plesanje po stanovanju samo zato, ker pač lahko in zato, ker je življenje dejansko lahko lepo, če si takšnega naredimo. Zdaj bolj, kot kdajkoli cenim takšne trenutke in si brez slabe vesti vzamem čas zanje. Nisem si mislila, da bom tako hitro prišla do točke, ko se bom spraševala o tem, kaj v življenju mi pomeni največ, kaj je tisto, kar je v življenju vredno obdržati, kateri so ljudje, ki jih želim imeti ob sebi in odnosi, ki jih želim negovati še naprej. Nič ne pride samo od sebe. Če sem v enem trenutku bila prepričana, da je potrebno garati za posel, sem takoj v naslednjem trenutku spoznala to, da je potrebno garati tudi za vse ostalo v življenju. In to ni tisto garanje, ki bi bilo neprijetno. To je v bistvu nekaj najlepšega, kar si lahko dovoliš. Da daš na prvo mesto sebe, svojo družino in tiste, ki ti pomenijo največ. Da jim posvetiš svoj prosti čas, a jim hkrati znaš reči ne, kadar potrebuješ nekaj časa zase in zato, da napolniš svoje baterije. Zadnje čase se vse več piše o izgorelosti, ki jo prinaša sodoben tempo življenja. Morda sem bila v določenem trenutku tudi jaz na tej točki. Preobremenjena, pod pritiskom, stresom in z nič časa za stvari, ki so mi pomenile največ. Včasih je tako težko priznati, da nam je težko. Namesto da bi se spraševali o tem, kaj nas osrečuje, se sprašujemo o tem, kaj lahko naredimo zato, da bomo ustrezali drugim in da bodo ljudje okoli nas zadovoljni. Potrebno je ravnovesje. Najprej o tem nisem želela pisati. Zdelo se mi je preveč osebno. Tudi novoletnih zaobljub si nisem želela postaviti. Upala sem, da bom lahko vsa nova spoznanja spontano vključila v svoje življenje in na novo začela novo leto. Pa sem si premislila. Ker nič v življenju ne sme postati samoumevno.
- Na prvo mesto vedno postavi sebe in svojo družino.
- Trdo delaj, da dosežeš svoje cilje, a ne pozabi se ustaviti in uživati v življenju.
- Delaj samo tisto, kar čutiš, da je prav in nikoli ne imej slabe vesti, ker slediš srcu.
- Nauči se reči “ne”.
- Vedno povej, kar ti leži na duši, ker nikoli ne veš, kdaj imaš zadnjo priložnost za to.
- Bodi pozitivna in v vsaki stvari najdi nekaj dobrega.
- Veliko se smej.
- Na svet večkrat poglej skozi otroške oči.
- Odpuščaj.
- Prenehaj se obremenjevati s tem, kaj drugi mislijo o tebi.
To so stvari, ki bi jih vsak izmed nas lahko večkrat upošteval in novo leto je idealna priložnost za to, da se na to ponovno opomnimo. Če morda še niste prebrali mojega božičnega in novoletnega voščila, si ga lahko preberete TUKAJ. Sporočilo je zelo podobno.
Srečno 2018!
Z ljubeznijo, Mama.
Foto: NLP Studio.