Nikoli nisem preveč rada praznovala svojih rojstnih dni. Odkar sem postala mama, sem vso svojo pozornost usmerila v praznovanje otroških rojstnih dni, svojega pa nisem praznovala in sem celo prosila svoje najbližje naj mi ne kupujejo daril in naj iz tega ne delajo “big deal”. Ne vem točno zakaj. Najbrž mi je neprijetno, če je vsa pozornost usmerjena name, ker je ne maram preveč… Letos čutim drugače. Rojstnega dne se veselim in veselim se tudi praznovanja. Od nekdaj sem si znala iz vsakega še tako navadnega dne in trenutka narediti razlog za veselje, tako da resnično ne vidim več razloga za to, da ne bi praznovala dne, ko sem se rodila in začela to čudovito pot. Vsak dan je lahko nekaj posebnega in zato bo takšen tudi moj rojstni dan.
Vsi mi govorijo: “Ojoj, skoraj boš 30!”, ampak meni ob tem sploh ni neprijetno! Moralo bi me bi biti strah staranja, prvih gub, tega, da bodo otroci prehitro odrasli (no, tega se malo bojim, hihi), da ne bom uresničila vseh svojih ciljev in sanj, povešene kože in celulita, pa slabšega počutja, ki pride z leti in še česa. Pa me ni. Z vsakim novim letom, z vsakim naslednjim rojstnim dnem, se počutim bolj jaz. V svoji koži se počutim vedno bolje. Točno vem, kaj si želim in na kakšen način bom to dosegla. Začenjam se zavedati vseh tistih stvari, ki jih nisem nikoli razumela in zraven veselo zajtrkujem zarečeni kruh. Izkušnje, ki sem jih pridobila z leti, v odnosih in predvsem v vlogi mame, so neprecenljive in so me naučile toliko, da se včasih počutim še kakšno leto starejša, haha. No, pa četudi se imam še ogromno za naučiti, se mi gubice zagotovo poznajo bolj, kot vrstnicam, ki še nimajo otrok ali pa imajo enega. Ampak tako je. To vzamem v zakup. Žal tudi skrbi prinesejo svoje in zraven treh otrok jih ni malo. Ampak takšno življenje sem si izbrala in niti za minuto ga ne bi zamenjala. Veselim se novih lekcij, ki se jih bom z leti naučila. Veselim se celo gubic in tega, da se bom postarala. Nisem sama in (upam) nikoli ne bom. Lepa in mlada sem ravno toliko, kot se počutim, zadovoljna, srečna in pametna pa toliko, kot si dovolim biti in zato je strah popolnoma odveč. Življenje je točno takšno, kot mora biti, samo prepustiti se je treba in živeti. Tukaj in zdaj. Če se le da, se ne smemo ozirati v preteklost in se obremenjevati s prihodnostjo. Časa ne moremo ustaviti, lahko pa poskrbimo za to, da ga bomo izkoristili, se učili, rastli, delali dobro, skrbeli za druge in zase ter pri tem uživali. Če razmišljamo tako, se lahko vsakega naslednjega leta in vseh novih lekcij samo še veselimo in z veseljem pričakujemo vse dobro, kar nam bo življenje prineslo. In jaz se res veselim!
Nekoč si želim biti kot moja babi. Polna ljubezni, nežnosti, življenjskih lekcij in modrosti, obkrožena z najdražjimi, z veliko gubicami in nič make up-a. O neumnostih, kot so botox in lepotne operacije, niti razmišlja ne. Raje bere, gleda filme, dokumentarce in različne oddaje, pije kavo s svojimi dragimi in nam nikoli ne pozabi povedati, kako nas ima rada, ne pozabi nas opomniti na pomembne stvari in lekcije, ki jih je osvojila ter nas nasmejati s kakšno zabavno anekdoto. Vse to so stvari in lastnosti, ki jo delajo lepo in bogato. Prihaja iz nekega čisto drugega časa, ko je bilo vse drugače in bolj preprosto, pa vendar vedno najde prave besede, razume in svetuje. Je izobražena in razgledana, pa vendar mati treh otrok in gospodinja. Neskončno sem ji hvaležna za vse, kar mi je dala in upam, da ji bom znala biti podobna, kljub razlikam v času. Nekoč so res znali ceniti malenkosti, danes pa se moramo zato presneto truditi. Ampak zmoremo in čaka nas še veliko lepih let.
Z ljubeznijo, Mama.
Foto: NLP Studio.