Materinstvo je tako zanimivo. Po eni strani se vsakega razvojnega mejnika, osvojenega znanja, pomembnega dogodka in rojstnega dne močno veseliš, po drugi strani, pa se ga kar malo bojiš. Tvoji otroci rastejo, odraščajo, se spreminjajo, se razvijajo in učijo. Čisto zares! To je najčudovitejše potovanje, ki ga lahko z nekom deliš, da ga pospremiš v življenje, a hkrati je to tudi potovanje, ki ti pokaže, kako čas hitro mineva, kako se ljudje staramo in kako minljivi smo. Neverjetno in polno čudovitih trenutkov, hkrati pa tako težko in odgovorno. V enem trenutku si želiš, da bi lahko bili majhni za vedno, v drugem pa si misliš, da naj že zrastejo, ker enostavno ne zmoreš več vseh polulanih in pokakanih plenic, nočnih vstajanj, domačih nalog, vzgojnih dilem in še in še. To so trenutki slabosti in utrujenosti, ki jih veličastno zasenčijo trenutki, ko se zrcalijo čista ljubezen, ponos in sreča. Oboje je del materinstva in oboje je zanimivo, življenjsko, naravno.
In sedaj sedim točno tukaj, kjer sem skoraj dve leti nazaj pisala svojo porodno zgodbo in razmišljam o svojem najmlajšem. Ne vem, zakaj je vso to sprejemanje odraščanja v bistvu še težje z vsakim naslednjim otrokom. Moj najmanjši, najmlajši in najbolj crkljiv je dopolnil dve leti. Vse skupaj je minilo še hitreje, kot v prvo in drugo (seveda, ko pa je tempo s tremi otroki tudi trikrat hitrejši), jaz pa,v nekem grenko sladkem vzdušju, spet razmišljam o vzponih in padcih, ki smo jih v tem času preživeli. Tipična “mamina slaba vest” se oglaša. Si se mu posvetila dovolj? Si se z njim dovolj igrala? Si mu dovolj brala? Zakaj pa potem še ne govori? Si se dovolj trudila pri vzgoji? Si dovolj mirna in razumna ob vseh njegovih trmastih izpadih? Nisem vedno. Priznam. Pridejo trenutki, ko vem, da bi lahko reagirala drugače in bolje, a hkrati vem, da se v vsakem trenutku trudim, kot takrat najbolje vem in znam. In tako jih učim tudi tega, kako je biti človek, kako delati napake, kako jih priznati, se iz njih nekaj naučiti in jih ne ponoviti (ali pa jih ponoviti in se potem spet učiti in se truditi, ampak važno, da ne obupamo, hihi). Kakorkoli, Jakob, krasen si! Si poln energije, zagona, vedno v gibanju in res, res, res si poln življenja. En tak tipičen fantek si, vedno nagajiv in navihan, pa tudi nežen in smešen. Naša življenja si obogatil na toliko različnih načinov, da težko opišem. Mislim, da bom zraven tebe osvojila še marsikatero lekcijo, ki je zraven Aljaža in Zare še nisem, ampak tudi to je ena od lepot materinstva. Niti dva od treh otrok si nista podobna. Vsak je čisto svoj, s svojo osebnostjo in karizmo, vsak me postavlja pred drugačne izzive, v meni prebudi drugačna čustva (seveda imam vse rada enako, pa vendar je drugače, ker imam z vsakim drugačen odnos), niso enako zahtevni, ne igrajo se na enak način in ne potrebujejo enako količino pozornosti, pa vendar potrebujejo in si zaslužijo vso ljubezen, ki jo premorem. Jakob, upam, da čutiš vso mojo ljubezen, četudi v vsakem trenutku ne prejmeš moje polne pozornosti. Trudim se, pa vendar imam samo dve roki. Na nek način je tudi to pozitivna lekcija zate, hkrati pa imaš še krasnega brata in sestro, ki te obožujeta, skrbita zate in te varujeta (ko te ne učita neumnosti). Res si srečnež in upam, da se tako tudi počutiš. Ti kar iskreno povem, da s tabo ni vedno lahko, a te obožujem in si življenja brez tebe ne bi znala predstavljati niti v snu.
Želim ti vse najboljše! Iskreno se veselim vseh naslednjih mejnikov, tega, da se bom s tabo lahko (končno!) tudi pogovarjala, vseh skupnih dogodivščin in izzivov, ampak daj, probaj mi ne odrasti tako hitro! Kadarkoli se lahko stisneš k meni in mi pritisneš moker poljubček na lička. Ostani zdrav, živahen in radoveden. Pleši in poj. Smej se in joči. Odkrivaj lepote tega sveta počasi in ne pozabi jih deliti z mano. Tukaj sem. Za vedno!
Radi te imamo!
Z ljubeznijo, Mama.
Foto: NLP Studio.