V lanskem letu sem na spletu slučajno zasledila članek, v katerem je pisalo, da je leta 2014 Meghan Markle svoji mami napisala ganljivo pismo. Naveden je bil odlomek, v katerem opisuje svojo mamo in zdel se mi je čudovit. Pisalo je tako: “Uhan v nosu. Inštruktorica joge. Socialna delavka. Svobodna duša. Ljubiteljica čipsa in limoninih tortic. In ko bo zaigrala pesem “Call me”, bo pozabila na vse. Svoje boke bo zazibala v najbolj ljubkem plesu kar ste ga kdajkoli videli, tlesknila bo s prsti in razpustila svoje lase,…” V trenutku, ko sem to brala, me je zadelo. Kaj sploh vem o svoji mami? Kdo je? Kaj ji prižge iskrice v očeh? Kaj vejo moji otroci o meni? Po čem se bodo spominjali otroštva? Mene?
Šele v zadnjih dveh letih, ko so otroci malo večji (a hkrati še vedno majhni), sem začela opažati, kako sem po poti izgubila velik del sebe. Normalno je, da se ti po rojstvu otrok življenje spremeni, da so njihove potrebe na prvem mestu, da je vsakdan drugačen in da je težje poiskati ravnovesje med vsemi družbenimi vlogami, pa vendar sem bila razočarana, ko sem se zavedala, da sem na neki način postala tisto, za kar sem trdila, da nikoli ne bom, to je sužnja otrok, gospodinjskih opravil, nepotrebnih opravkov in previsokih družbenih pričakovanj (morda celo pričakovanj mojih bližnjih, ki sem jih tudi že pred tem, ko sem postala mama težko dohajala). Pričakovanja okolice so postala moja pričakovanja, vsakodnevni tempo pa je puščal zelo malo časa in prostora za stvari, ki so mi pomembne. Tukaj ne govorim o tistih spremembah, ki so sestavni del materinstva in o opravilih, ki so pač nujno na dnevnem redu, govorim o nekih nepotrebnih obremenitvah in žrtvovanju v imenu otrok in družine, ki nikomur ne koristijo, kvečjemu škodijo otrokom in mami. Zakaj smo ženske nagnjene k temu, da po rojstvu otrok pozabimo nase? Zakaj je v naši družbi tako pogost lik Cankarjanske mame, katere bistvo je, da neprestano skrbi za druge, se žrtvuje in v zameno pričakuje hvaležnost? Koliko takšnih mam poznamo? Preveč. Utrujene so in obremenjene, globoko nezadovoljne, pa vendar ne najdejo (in ne želijo) izhoda, ker jima vloga žrtve prinaša čudno zadovoljstvo. Ko otroci odrastejo, bi one še kar skrbele zanje ali pa vsaj za nekoga, ki se zdi, da to potrebuje, ker to potrebujejo one. Brez vsega tega ne vejo, kdo so. Vem, da govorim o “njih”, pa vendar se lahko v to kaj hitro ujame vsaka od nas. Najbrž se še same ne zavedamo, zakaj določene stvari počnemo, čeprav jih ne bi potrebovale, zakaj se tako rade postavimo na zadnje mesto, zakaj občutimo slabo vest, ko končno pridemo na vrsto za nekaj ur miru in tišine in še in še. Ja, vem, da je težko najti ravnovesje med tem, kdo si kot mama in kdo si, kot ženska, pa vendar se lahko potrudiš. Zase vem, da so bila leta, ko nisem šla nikamor sama in ko sem vse stvari, ki mi božajo dušo dala na stran. Kava s prijateljico je potekala v otroški družbi. Knjig nisem brala ali pa le tiste o vzgoji. Glasbe nisem poslušala, razen otroških pesmic in pa radia v avtu. Tu in tam sem pogledala kakšen film in serijo, vse ostalo pa je bilo nekako na čakanju. Lahko bi počela kaj zase, pa nisem. Čutila sem, da postajam naveličana in utrujena in da to ni način življenja, ki ga želim zase in za svojo družino. Nočem, da se me otroci spominjajo po tem, da sem vedno v kuhinji in da tudi takrat, ko oni že sedijo za mizo in jejo kosilo, jaz še vedno nekaj čistim, pospravljam in nosim na mizo. Nočem, da mislijo, da je uspešnost njihove starševske vloge merjena po tem, kako zelo pozabiš nase. Nočem, da se me spominjajo po tem, da sem naveličana, brezvoljna in da povzdigujem glas za nepomembne stvari. Nočem, da se me spominjajo po tem, da nisem imela lastnih interesov in da nisem počela drugega, kot skrbela za njih in za dom, zase pa ne. Hočem, da vidijo, da sem zadovoljna in srečna. Hočem, da se me spominjajo po tem, kako skupaj plešemo in pojemo ter se smejimo. Hočem, da se od mene naučijo, kako razporediti svoj čas in si postaviti prioritete. Hočem, da vejo, da imam svoje interese in hobije, za katere ni nujno, da vključujejo njih, me pa napolnijo z energijo, ki jo potrebujem, da lahko zadovoljstvo, srečo, mir in veselje do življenja prenašam naprej.
Morda generacija naših mam in babic ni imela toliko možnosti in zavedanja, da bi prerasla lik matere, o kateri govorim, ampak me ga imamo in vesela sem za vsako, ki ji je uspelo najti srednjo pot med nujnim in željenim ter za vsako, ki se ji za to ni bilo potrebno niti truditi, ker je imela ob sebi zgled in podporo.
Mama, po čem se bodo spominjali tebe?
Z ljubeznijo, Mama.