Že večkrat sem omenila, da sem introvert in da to velikokrat močno vpliva na moje življenje, nisem pa še pisala o tem, kako to vpliva na materinstvo, pa čeprav o tem razmišljam že leta. Ko opazujem prijateljice, ki so bolj ekstrovertirane kot jaz, lahko hitro opazim razliko med seboj in njimi, kar se tiče odnosa do otrok oz. tega, kako se soočamo z materinstvom.
Preden sem postala mama o tem, nisem razmišljala, po tem pa sem potrebovala kar nekaj časa za to, da sem to sprejela. Da boste lažje razumeli, o čem govorim in prepoznali, ali tudi vi doživljate podobno, bom najprej razložila kakšen je introvert. Če posplošim, je za introverta značilno, da informacije iz okolja sprejema bolj intenzivno in zato potrebuje več časa v samoti, da jih lažje predela ter da vzpostavi neko notranje ravnovesje, saj ga lahko v nasprotnem primeru to preobremeni. Vsi vemo, da je življenje z otroki glasno, zelo zapolnjeno z raznimi opravili in obveznostmi, njihove potrebe so na prvem mestu, veliko je smeha in joka, malo pa je trenutkov, ko imamo čas zase. Vse to zna biti za introverta zelo naporno in so trenutki, ko se zaradi tega počuti kot slab starš ali pa svoje vloge enostavno ne more opraviti, kot bi želel oz. kot družba od njega pričakuje. Od mame se pričakuje, da se s svojimi otroki igra, da je ves čas z njimi, da se z njimi smeji, uživa v njihovi družbi, jih miri, ko tega sami ne zmorejo, jih tolaži, se z njimi veliko pogovarja ipd., a dejstvo je, da je za introvertiranega starša to velik zalogaj. Ob vsem tem pa je introvertiran starš tudi bolj kritičen do sebe in se bolj osredotoča na svoje napake ter jih težje preboli. O tem veliko premišljuje in ne glede na to, ali je starš ali ne, se nekako ves čas trudi, da bi se v svojem delovanju približal ekstrovertom. Iz svoje lastne izkušnje lahko povem, da so trenutki, ko je to na neki način mogoče in da so stvari, na katere se lahko navadiš ter jih sprejmeš, še vedno pa se moraš tej svoji lastnosti prilagoditi in v življenje vnesti nekaj miru ter tišine, da lahko normalno funkcioniraš. Imam trenutke, ko brez težav z otroki pojem, plešem, sem glasna, se smejim in se spustim na njihovo raven in potem imam trenutke, ko moram vse to uravnovesiti s tišino in takrat me lahko iz tira vrže že samo to, če kdo od njih preveč govori (Preveč iz mojega stališča v tistem trenutku, seveda; zavedam se, da otroci morajo govoriti, postavljati vprašanja itd.) in če to omenim in prosim, če so lahko malo tiho, se potem počutim slabo, še slabše pa se počutim, če me to vrže iz tira do te mere, da postanem sitna in zajedljiva. Iz tega razloga že od nekdaj skupaj veliko ustvarjamo, rišemo in beremo, saj so to dejavnosti, ko smo vsi bolj umirjeni in mi prinesejo ravnovesje, ki ga potrebujem. Včasih, kadar mi je vsega preveč, gremo kam ven ali pa se kam zapeljemo z avtom in v avtu se ponavadi vsi umirimo, smo tiho in samo poslušamo glasbo ter opazujemo skozi okno. Nekaj takšnih minut mi pomeni ogromno. Prav tako mi je bilo težko, ko so kot dojenčki veliko jokali in bili 24h/dan ob meni in na meni. Takrat sem si pomagala z dolgimi sprehodi, saj so na srečo vsi radi spali ali v vozičku ali v nosilki in takrat sem se popolnoma odklopila ter pridobila tisto “samoto”, ki sem jo potrebovala, da si zbistrim misli in se napolnim z energijo. Veliko mi pomenijo večeri, ki so namenjeni samo meni in rituali, ki mi v vsakdan uspejo vnesti nekaj “mojih minut”. Izogibam se gneči in prireditvam, kjer je veliko ljudi in raje izbiram mirne lokacije za sprehode ter izlete, vsake toliko časa pa se temu seveda ne morem izogniti, in če le ni prepogosto, mi ni preveč neprijetno in lahko potem hitro vse predelam ter normalno funkcioniram.
Če si torej introvert in se tako počutiš, lahko uporabiš kakšno od mojih tehnik za iskanje notranjega miru ter ravnovesja in ne pozabi, še vedno si lahko krasna mama, četudi v nekaterih dejavnostih ne uživaš kot drugi starši ali pa če otrok med časom, ki ga imaš zase, niti ne pogrešaš toliko (lahko velja tudi za ekstraverte, haha). Samo povem. 😉
Z ljubeznijo, Mama.