Že nekaj časa sem razmišljala o tem, da bi mlajši verziji sebe napisala pismo. Preteklost nas zaznamuje na različne načine, in čeprav brez nje ne bi bili tukaj, kjer smo, si kljub temu želimo, da bi lahko neke stvari spremenili, kar pa nas lahko na dolgi rok zelo obremenjuje. V zadnjem času se še bolj kot prej trudim, da bi živela v sedanjosti ter se ne obremenjevala s preteklostjo ali prihodnostjo in morda bo pismo mlajši verziji sebe pomagalo, da v preteklosti pustim razočaranja, zamere in trenutke, ko se nisem imela dovolj rada, si oprostim za vse, kar mislim, da nisem naredila prav, in bi zdaj naredila drugače in hodim naprej po svoji poti. Jasno mi je, da so stvari, skozi katere sem morala in da se vsi učimo iz izkušenj ter da pač nekatere stvari moramo narediti, ne moremo se kar učiti iz tujih lekcij, moramo kdaj pasti (da se sploh naučimo pobrati), doživeti kakšno preizkušnjo, sprejeti kakšno odločitev, ki za nas ni najboljša ipd., ampak vse to sprejeti, rasti in živeti naprej… To je smisel.
Napisala bom pismo približno dvajsetletni Nini.
Draga Nina,
Vem, da se v tem trenutku tega ne zavedaš in da živiš, kot najbolje znaš, pa vendar… Kam hitiš? Kam se ti mudi? Zakaj si ne vzameš več časa zase, za sprostitev in zabavo, za stvari, ki jih rada počneš? Zakaj se ti mudi odrasti in zakaj misliš, da skupaj z odraslostjo pride tudi to, da moraš do neke mere pozabiti nase in prevzeti samo bremena ter skrbi? Ne bodi tako stroga do sebe.
Morda se ti v tem trenutku zdi, da imaš pred sabo še veliko časa, ampak življenje gre mimo s svetlobno hitrostjo. Ne dovoli, da trenutki kar grejo mimo. Pojdi na tisto kavo s prijateljico, na zabavo, na študentsko izmenjavo, preberi čim več knjig in bodi čim več v naravi. Stara si šele dvajset let. Sprosti se. Naj te ne bo strah novih izkušenj. Pridobi jih čim več. Morda bi z izkušnjami nekatere stvari o sebi spoznala prej. Morda bi prej ugotovila, v čem si dobra, kar bi ti dalo več samozavesti in poguma tako osebno kot poklicno. Študij te veseli. Pomisli tudi o tem, da bi ga nadaljevala na kakšni drugi smeri, ki te še zanima. Ne omejuj se preveč.
V tem trenutku se ti še sanja ne, ampak postala boš mama trem otrokom in to bo najlepša in najbolj zahtevna izkušnja kadarkoli. Bodo trenutki, ko se ti bo zdelo, da ne zmoreš in trenutki, ko si boš mislila, da si rojena prav zato vlogo. Najdi ravnovesje v vsem tem in ne pozabi nase kot žensko. Aja, pa še to. Ni ti treba čakati, da izgoriš, da zaprosiš za pomoč. Prošnja za pomoč ni znak šibkosti, ampak zrelosti. Zapomni si to.
Preden boš dopolnila trideset let boš (končno) spoznala, da so izkušnje najpomembnejše in da brez njih ni rasti ter napredka. Napake so v bistvu lekcije. Tega se ne ustraši, ampak kar pogumno naprej. Veliko stvari o sebi, življenju in o odnosih te bo naučilo materinstvo. Soočilo te bo s stvarmi o sebi, ki se jih nikoli nisi zavedala in to je dobro. Naučila se boš imeti rada, pa čeprav boš pred tem marsikomu dovolila, da te prizadene in pohodi. Naučila se boš, da si vredna ljubezni, čeprav bo težko. Naučila se boš reči ne, čeprav boš pred tem prevečkrat rekla ja, ko ti bo intuicija govorila drugače. In veš kaj, ljudje okoli tebe te bodo imeli radi točno takšno, kot si. Nič se ne rabiš uklanjati, spreminjati, na silo vklapljati v družbo, kjer se ne počutiš dobro. Ne rabi te biti strah, da boš ostala sama. Ob tebi bo morda čez leta res vedno manj ljudi, ampak tisti, ki bodo ostali, bodo tisti “tapravi”.
Če bi takrat vedela vse to, kar veš danes, bi si lahko ustvarila “popolno” življenje. Just kidding. There is no such thing as perfect life. V bistvu si, glede na okoliščine, izpadla kar v redu, haha. Življenje je lepo.
Tvoja 31-letna Nina.
Pisanje ima zame že od nekdaj terapevstke učinke. Morda bo koristilo tudi vam. Bodite iskreni, sprejmite, zapišite in spustite.
Z ljubeznijo, Mama.