7 korakov za spodbujanje kritičnega mišljenja pri otrocih

7 korakov za spodbujanje kritičnega mišljenja pri otrocih

V teh časih se večkrat sprašujem (no, iskreno, sem tip človeka, ki se veliko stvari sprašuje tudi v običajnih časih, haha), katera so tista znanja, izkušnje, ki bodo našim otrokom najbolj koristila in kaj lahko jaz naredim zato, da jim pomagam osvajati ta znanja, katere izkušnje jim lahko omogočim in kakšno spodbudno okolje naj jim nudim. Veliko mi pomeni, da so moji otroci ustvarjalni, iznajdljivi, prilagodljivi ter da mislijo s svojo glavo. So stvari, ki jih zato počnem že skoraj od njihovega rojstva dalje in hkrati veliko o tem berem, razmišljam in se pogovarjam z drugimi starši, da lahko nadaljujem z vzgojo v tej smeri, pa čeprav se seveda tudi jaz sproti učim (predvsem na napakah). Mislim, da jim bo zelo koristilo, če bodo znali kritično razmišljati, zato bom napisala 7 korakov za spodbujanja kritičnega mišljenja, ki jih tudi sama uporabljam. Všeč mi je, da je sodobna vzgoja takšna, ki spodbuja kritično mišljenje, zato najbrž marsikdo od vas nekaj od teh stvari že počne. Pod kritično mišljenje razumem kompleksno razmišljanje, ki vsebuje primerjanje, razvrščanje, vrednotenje, analizo različnih informacij, oblikovanje hipotez, mnenj, sklepanje, odločanje, argumentiranje, sposobnost refleksije in samorefleksije (izpraševanje). V članku revije Didakta je to zelo lepo opisano, zato si lahko, če vas zanima, preberete TUKAJ.

Kako spodbujamo otroke k kritičnemu mišljenju?

  1. Ko pride otrok v obdobje postavljanja vprašanj, mu odgovorimo na vsa vprašanja, čeprav se nam zdijo nekatera nesmiselna in jih je milijon. Kadar česa ne znamo, priznajmo in skupaj poiščimo odgovor. Dovolimo vsa možna podvprašanja in sprašujmo tudi mi njih.
  2. Kadar otrok postavi vprašanje in iz izkušenj predvidevamo, da pozna odgovor ali lahko o odgovoru predvideva sam, mu postavimo kontra vprašanje: “Zakaj pa ti misliš, da je tako?” (Na primer: “Zakaj imajo ptički krila” in mi odgovorimo s vprašanjem: “Zakaj pa ti misliš, da imajo ptički krila?”). Od tukaj naprej se lahko razvije debata z različnimi odgovori, mnenji in skupaj lahko poiščemo prave.
  3. Na otrokova mnenja se nikoli ne odzivamo negativno, burno, četudi so napačna oz. se z njimi ne strinjamo. Vsa mnenja so dovoljena, vsa lahko po svoje zagovarjajo, dovoljena so vsa vprašanja in seveda jih potem vodimo do izoblikovanja “pravega” mnenja oz. jim pustimo svoje mnenje, če ne gre za neko določeno znanje, ampak za splošno zadevo, o kateri lahko ima vsak svoje mnenje. Tudi mi ponavljajmo vprašanja in podvprašanja.
  4. Argumentacija. Zelo pomembno se mi zdi, da znajo svoja mnenja argumentirati. Jaz svojim otrokom dovolim tudi, da argumentirajo svoje želje itd. Recimo, če jaz postavim neko prepoved (ne velja za osnovna družinska pravila, ki niso na voljo za debato) in se z njo ne strinjajo, lahko to izrazijo in argumentirajo, zakaj mislijo, da bi to lahko dovolila in če podajo dobre argumente, si lahko premislim. V bistvu imajo velikokrat zelo dobre argumente in večkrat ugotovim, da nekaj prepovem brez posebnega razloga. Na splošno se mi takšne diskusije zdijo pozitiven del sodobne vzgoje, ampak, včasih res hočeš, da obvelja tvoja beseda, pa čeprav nesmiselna, ali pa hočeš kaj na hitro, ker nimaš časa, pa dobiš s svojo vzgojo, kjer je dovoljena argumentacija takoj po glavi, hahaha. Otroci, ki so tega navajena pač ne bodo slepo ubogali, samo zato, ker pač morajo narediti vse, kar nekdo reče (upajmo na to, da bodo to uspeli uporabiti tudi tam, kjer bo nujno potrebno, v togih institucijah in v odnosih, predvsem v najstniških letih, ko bodo pod različnimi vrstniškimi pritiski).
  5. Spodbujajmo jih k razmišljanju o reševanju problemov na različne načine. Ker se starši radi vmešamo v prepire sorojencev (ali v vrstniške prepire otrok in njihovih prijateljev) bom dala primer “vmešavanja”, ko jih mi v bistvu samo spodbudimo k temu, da sami rešijo prepir. Ko se strasti pomirijo, vprašajmo: “Kako bi lahko ravnala naslednjič, da ne bi prišlo do pretepa?” Naj na glas spregovorita/-jo o rešitvah in prideta/-jo do dogovora.
  6. Spodbujajmo jih k temu, da razmišljajo o sebi, da “ocenijo” svoje znanje, ovrednotijo svoje delo, dosežke… Naj se naučijo samorefleksije, samoizpraševanja. Seveda spodbujajmo tudi družbeno refleksijo, razmišljanja o stvareh, ki se dogajajo v družbi.
  7. Pomagajmo jim pri iskanju informacij (predvsem spodbujanje k branju knjig, časopisev) in jih opozarjajmo na to, da je informacij ogromno in da morajo poiskati več virov, ne zaupati vsaki informaciji, ampak si na podlagi večih virov ustvariti svoje mnenje. Še mi smo zmedeni v tej prenasičenosti informacij na spletu, kako ne bi bili oni, zato jih moramo opozarjati na to, da veliko stvari na spletu ni nujno resničnih ipd.

Upam, da bodo koraki zbrani na enem mestu (morda se spomnim še kakšnega) en dober opomnik meni ter vam.

Z ljubeznijo, Mama.

X