To je prva objava v novem letu, zato bi rada vsem zaželela srečno novo leto, polno ljubezni in zdravja ter osebnega zadovoljstva! Vsako leto je lahko nekaj posebnega, zato trdno verjamem, da imamo razlog za veselje in pričakovanje. Že nekaj let imam navado, da se na Silvestrovo spomnim na vse pozitivne trenutke prejšnjega leta, na vse uspehe in malenkosti, ki so mi ga polepšale. Hkrati izkoristim čas, da si postavim nekaj novih ciljev, načrtov ter zapišem tudi nekaj svojih želja (ne gre za standardne novoletene zaobljube). Verjamem, da se stvari lažje uresničijo, če jih zapišemo, večkrat preberemo in tudi razmislimo kako jih bomo dosegli. Če bi danes z vami delila seznam, ki sem ga napisala konec prejšnjega leta, bi ugotovili, da se je skoraj vse uresničilo (samo ena stvar je ostala neuresničena, a zdaj vem, da z razlogom). Pri določenih načrtih sem se obotavljala, ker so bili izven “my comfort zone”, a sem jih na koncu kljub vsemu uresničila in na to, da sem stopila izven svojih okvirjev, sem še posebej ponosna. Novo leto bo nadaljevalo in nadgradilo, kar je prineslo staro, hkrati pa se še posebej veselim tega, da se bo naša družina povečala. Družina je tista, za katero sem še posebej hvaležna. Ne dvomim, da je pred nami čudovito, pestro in uspešno leto. Hvala, ker spremljate naše potovanje.
20. TEDEN
Teža: 52,5 kg.
Obseg trebuha: 85 cm.
Kako se počutiš? Počutim se dobro. Ta teden se mi je prvič zgodilo, da me je ponoči zgrabil krč v nogi, zato sem povečala količino popitega Donata in od takrat je v redu. Po potrebi se bom v nadaljevanju poslužila tudi šumečih tablet, ampak mislim, da bo zaenkrat Donat moj najboljši prijatelj. Prejšnji teden sem pozabila omeniti, da me je trebuh začel ovirati tudi med spanjem, zato si zdaj pomagam z materinsko blazino.
Nosečniška hrepenenja: Zadnji teden mi je zelo odgovarjalo pitje mleka oz. različne mlečne jedi, ki jih drugače nisem uživala tako pogosto ali pa sem si jih pripravljala z rastlinskim mlekom. No, ta teden se nisem mogla upreti navadnemu alpskemu kravjemu mleku. Ups.
Kaj je bilo ta teden najlepše? Najlepši so bili zagotovo prazniki, ki sem jih preživela s svojo družino. Otroka sta bila ta teden doma, kar smo izkoristili za druženje in pohajkovanje. Kljub temu, da sta vrtec pogrešala, jima je ustrezala moja pozornost. Zvečer sem se lahko malo bolj posvetila trebuščku in takrat me je otroček vedno razveselil s svojimi brcami, ki so zdaj že zelo očitne. Sem že na polovici nosečnosti, ne morem verjeti.
Kaj je bilo ta teden najtežje? Najtežje je bilo to, da sem več kot ponavadi dvigovala Zaro, ker sem največ časa preživela sama z otrokoma, kar se je poznalo pri bolečinah v križu in spodnjem delu trebuha.
Kateri dogodek tega tedna si boš za vedno zapomnila? Najbolj mi bodo ostali v spominu naši večeri, pred uspavanjem. Takrat se vedno pocarkljamo in ker moj trebuh postaja zelo očiten, sta otroka začela nanj polagati vedno več pozornosti. Pred spanjem se tako zdaj velikokrat pocarkljata tudi pri bratcu in mu zaželita lahko noč ali celo zapojeta pesmico. Zara: “Noč jenček!” To je seveda zelo glasno, ker se želita prepričati, da on to vse sliši. Včasih omenim, da dojenček že spi in potem oba šepetata in tudi drugim ne pustita, da bi govorili glasno, hihi. Res luštno. Takšne “malenkosti” hitro pozabiš, zato sem vesela, da jih lahko zapišem v svoj Nosečkin dnevnik.
Z ljubeznijo, Mama.
Na fotografiji nosim kapo s cofkom iz Bershke, srajico iz Asosa (v kateri se počasi že počutim kot slon) in pa nosečniške kavbojke Asos. Ura je Michael Kors.